Kreda je zarezala po tabli z neprijetnim zvokom. Zrak v razredu je bil težak — vonj po mokrih plaščih, črnilu in strahu. Gospod Hale je spet kričal. Njegov glas je odmeval od sten, kot da bi se razred sam bal dihati. Otroci so sedeli tiho, s pogledi v tla. Nihče ni poslušal besed — vsi so poslušali jezo.
Vedno je bil strog, a v zadnjem času se je spremenil. Kričal je zaradi vsake napake, udarjal po mizi, trgal zvezke. Nekateri so jokali, drugi so ga tiho sovražili.
Le Oliver — najtišji v razredu — ga je vedno gledal naravnost. Ne iz kljubovanja, ampak ker se ni znal ozreti stran.
Tisti dan je dež trkal po oknih, svet pa je bil siv in lepljiv. Učitelj je spet izgubil potrpljenje — nad deklico s kito, ki je narobe prebrala stavek.
— Kolikokrat ti moram ponoviti?! — je zakričal, in v tišini je nekaj počilo. Deklica je pobledela, v očeh so se ji nabrale solze.
— Dovolj, — je rekel nenadoma Oliver.
Njegov glas je bil miren, skoraj šepet, a v njem je bilo nekaj, zaradi česar se je celo dež za trenutek ustavil. Učitelj se je počasi obrnil.
— Kaj si rekel?
— Dovolj, — je ponovil fant. — Samo zmotila se je. Vsi se zmotimo. Tudi vi.
Tišina je postala gosta, kot zrak pred nevihto. Vsi so čakali eksplozijo. A je ni bilo. Učitelj je stal, kot da bi mu nekdo vzel jezo in pustil samo utrujenost.
Sédel je, si z roko pogladil obraz in tiho rekel:
— Imaš prav. Tudi jaz.
Po pouku so otroci stekli ven, šumeče jakne, zvezki, koraki. Oliver pa je ostal. Učitelj je še vedno sedel, strmel v praznino.
— Ne bi smel tako govoriti z menoj, — je rekel tiho. — Ampak hvala, da si to storil.
— Samo nisem hotel, da bi jokala, — je odgovoril fant.
Zvečer je gospod Hale dolgo stal sam ob tabli. Zunaj se je mračilo, razred je dišal po prahu in kredi. Vzel je krpo, obrisal vse, kar je čez dan napisal, in prvič po dolgem času ni čutil jeze. Samo tišino — in blag sram, ki je bil podoben olajšanju.
Naslednji dan je vstopil v razred brez map in brez kričanja. Samo rekel je:
— Danes ne bo pouka. Pogovorimo se.
In ko so otroci počasi dvignili glave, je nenadoma spoznal — prvič po letih v njihovih očeh ni bilo več strahu.
