Dež je padal od jutra.
Droben, trmast dež je trkal po strehi avtobusne postaje in vse spremenil v siv odsev.
Sedela je na klopi, objemala trebuh in staro torbo, ki se že dolgo ni več zaprla.
Prsti so se ji tresli — ne od mraza, temveč od utrujenosti.
Zadnje tri dni skoraj ni spala.
Sobo, v kateri je živela, je zdaj zapiral tuj ključ.
Mimo so hodili ljudje.
Nekateri so pogledali, drugi odvrnili oči.
Ni pričakovala pomoči — samo sedela je, medtem ko so kaplje polzele po obrazu in spirale zadnje misli.
Potem je prišel on.
Moški v toplem plašču, z dežnikom in nekoliko zmedenim pogledom.
Ustavil se je, kakor po naključju, a iz nekega razloga ni odšel.
— Ste v redu? — je vprašal.
Nasmehnila se je, kolikor je zmogla, in prikimala.
A oči so povedale vse.
Molčal je. Nato ji je podal termovko.
— Vroč čaj. Brez sladkorja, ampak topel.
Vzela jo je — in prvič po dolgem času je začutila, da njene roke niso prazne.
Dolgo sta stala pod nadstreškom, ne da bi spregovorila besede.
Dež je pojemal, zrak je dišal po mokri zemlji in toploti.
Potem je rekel:
— Imam sobo. Nič posebnega, a suha in tiha.
Dolgo ga je gledala, kot bi se bala verjeti.
Čez eno uro sta že hodila po ulici — počasi, pod enim dežnikom.
Ona je z roko držala trebuh, on dežnik, in vse okrog njiju se je zdelo krhko, a resnično.
V stanovanju je dišalo po kruhu in čistih rjuhah.
Postavil je čajnik, na kavč razgrnil odejo in rekel:
— Tu lahko preprosto počijete. Brez razlag.
Ulegla se je, zaprla oči in prvič po dolgem času zajokala — tiho, brez strahu.
On je stal pri oknu, gledal dež
in se iz neznanega razloga nasmihal.
Včasih dobrota ne pride na glas.
Preprosto sede poleg tebe in drži dežnik, dokler dež ne poneha.
