Vsako jutro se je začelo enako.
Svetloba je sijala skozi drevesa, okna sosednjih hiš so se bleščala v rosi, zrak pa je dišal po svežini in nečem sladkem.
Pred mojo ograjo je vedno ležalo jabolko.
Včasih živo rdeče, drugič bledo rumeno, s toplimi sončnimi lisami.
Vedno na istem mestu, kot da bi ga nekdo položil z določenim namenom.
Sprva sem mislila, da gre za igro.
Morda za šalo ali otroško zabavo.
A z vsakim dnem je bilo bolj nenavadno.
Nobenih listkov, nobenih sledi.
Samo jabolko — sveže, kot bi ga pravkar utrgali.
Neko jutro sem se zbudila prej kot običajno.
Zunaj je bilo tiho, le veter je premikal liste.
Stala sem pri oknu, ko sem zaslišala lahke korake.
Pojavila se je izza vogala.
Majhna deklica, stara kakih sedem let, v bordo jakni in z belim nahrbtnikom.
Prišla je do ograje, se sklonila, položila jabolko in — kot bi začutila pogled — usmerila oči proti moji hiši.
Ne naravnost v okno, ampak skozi njega.
Potem je stekla naprej — tja, kjer se je sonce že dotaknilo mokrega asfalta.
Gledala sem za njo.
V prsih sem čutila nekaj podobnega tesnobi, a mehkejše — kot nežnost do nekoga, ki ga vidiš prvič.
Naslednji dan sem jo čakala.
Stala sem za ograjo, nepremično.
Zrak je dišal po vlažni zemlji, nekje je lajal pes.
In spet — koraki.
Ista deklica.
Ista jakna.
Položila je jabolko in se za trenutek ustavila.
Z roko se je nežno dotaknila ograje.
Potem je odšla.
Odprla sem vrata in ji sledila.
Bilo je težje, kot sem mislila.
