Tanja Ribič je očitno našla mir tam, kjer ga danes marsikdo sploh ne išče. Namesto hrupa, nenehnega tempa in zapletenih stvari jo vse bolj privlačijo morje, gozd, podeželje in narava, kjer pravi, da vedno znova najde nekaj dragocenega.
Z leti je postala še tesneje povezana z vsem, kar ponuja zemlja. Nabiranje cvetlic, sadežev, zelišč in sezonskih darov zanjo ni zgolj prijeten hobi, ampak način življenja. V teh preprostih opravilih vidi nekaj veliko globljega, občutek povezanosti in hvaležnosti, ki ga po njenem mnenju pogosto pozabljamo.
Pred kratkim sta se z Brankom odpravila na morje, kjer si ni vzela časa le za počitek. Izkoristila je bivanje v naravi za nabiranje zdravilnih rastlin in ob tem z ljudmi delila razmišljanje, ki veliko pove o njenem pogledu na življenje.
Razkrila je, da je nabrala nekaj tavžentrože. Del jo bo uporabila za čaj, del pa za žganje, predvsem kot pomoč pri želodčnih težavah. Opazila je tudi, da je letos dovolj šentjanževke, nato pa zapisala besede, ki so hitro pritegnile pozornost.
»Spotoma sem nabrala nekaj tavžentrože. Malo za čaj, malo za žganje. Predvsem za želodčne težave. Dovolj je tudi šentjanževke. Hvala, draga narava, daješ nam vse, le ošaben in zaslepljen človek ti obrača hrbet.«
V njenem sporočilu ni bilo le navdušenja nad zdravilnimi rastlinami. Iz besed je bilo mogoče začutiti tudi jasno opozorilo, da ljudje vse prepogosto prezremo tisto, kar nam je ves čas na dosegu roke. Narava po njenem daje veliko, vprašanje pa je, ali smo to sploh še pripravljeni opaziti.
Zdi se, da se njena povezanost z okoljem z leti le še poglablja. Naj bo ob morju, v gozdu ali na podeželju, Tanja v naravi vedno znova najde ravnovesje in notranji mir. Ne gre le za nabiranje zelišč, ampak za način razmišljanja in odnos do sveta.
Njene besede so mnoge spomnile, da največja vrednost pogosto ni v glasnih in bleščečih stvareh. Včasih je dovolj, da se človek ustavi, pogleda okoli sebe in opazi, da najbolj dragoceni darovi že ves čas rastejo tik ob njem.
