V šolski jedilnici je bilo vedno glasno. Smeh, pladnji, žvenketanje žlic — običajen opoldanski vrvež. A sredi tega hrupa se je vedno znova zaslišal enak smeh — usmerjen k fantu, ki je sedel v kotu ob oknu.
Ime mu je bilo Eli. Majhen, suh, z razmršenimi lasmi in prevelikim nahrbtnikom. Vsak dan je kosilo prinesel ne v škatli kot drugi, ampak v starem tetrapaku od soka, očiščenem in zalimanem z lepilnim trakom. Iz njega je vzel sendviče, jabolko in včasih suh kruh.
— Resno? Imaš posodo iz smeti? — zasmejal se je starejši učenec. — Morda si vilico naredil iz plastenke?
Eli ni odgovoril. Samo nasmehnil se je in sedel nekoliko stran. Jedel je počasi, po drobnih grižljajih, polovico hrane pa je previdno vrnil nazaj — v isti tetrapak, ga zalepil in pospravil v nahrbtnik.
Sprva se je vsem zdelo smešno. Potem — vsakdanje. Nihče se ni vprašal, zakaj.
Do tistega dne.
Učiteljica ga je po pouku prosila, da ji pomaga odnesti gradivo v telovadnico. Ko sta odšla, je opazila, da ne gre domov, ampak proti staremu dvorišču z zapuščenimi lopami. Radovedno ga je spremljala.
Pri leseni lopi je Eli vzel tetrapak, ga odprl in previdno izvlekel polovico sendviča in jabolko. Potem je potrkal na vrata in rekel:
— Mama, prinesel sem prej, da se ne ohladi.
Iz notranjosti je prišla bleda ženska, zavita v odejo. Videti je bila bolna in izčrpana. Eli ji je podal hrano in se nasmehnil:
— Danes smo imeli v jedilnici testenine. Nekaj sem ti prihranil. Pojej, prosim.
Učiteljica je obstala brez besed.
Naslednji dan je bilo v jedilnici nenavadno tiho. Ko je Eli odprl svoj tetrapak, se nihče ni zasmejal. Eden izmed fantov mu je dal svoj sok. Drugi mu je brez besed odlomil kos pice in ga položil na pladenj.
Eli je dvignil pogled in tiho rekel:
— Hvala.
Tisti dan se ni nihče smejal. Tisti dan so vsi razumeli, da moč ni v bogastvu, ampak v tem, da znaš deliti — tudi tisto zadnje.
