V kavarni je natakarica glasno rekla: »Pri nas ne strežemo zastonj!« — ne da bi vedela, zakaj je ta ženska prišla

Kavarna je bila skoraj prazna. Jesensko jutro, vonj po sveži kavi in mokrem asfaltu zunaj oken. Za točilnim pultom se je dolgočasila mlada natakarica — s telefonom v roki in izrazom večne utrujenosti na obrazu. Mehanično je brisala mizo, drsala po telefonu in vzdihovala od dolgočasja.

Vrata so tiho zazvonila in v prostor je vstopila starejša ženska. Majhna, sključena, v obledelom plašču in stari ruti. Ustavila se je pri pultu, kot da ne bi upala bližje.
— Dobro jutro, — je tiho rekla. — Bi lahko samo malo posedela?

Natakarica je dvignila pogled, jo ošinila in hladno odgovorila:
— Če boste naročili, se usedite. Nismo dobrodelna ustanova.

Ženska je zmedeno pogledala prazne mize, nato spet natakarico:
— Jaz… nimam dovolj denarja. Včeraj sem nesla pite fantom na gradbišče, danes pa… — je zastala, kot da se opravičuje. — Samo malo sem utrujena.

Natakarica je prekrižala roke in glasneje rekla:
— Pri nas ne hranimo zastonj, babica! Če hočete počivati, pojdite v park!

Glas se je razlegel po celi kavarni. Dva gosta pri sosednji mizi sta se obrnila. Ženska je povesila pogled in se napotila proti vratom.
— Oprostite, — je zašepetala in segla po torbici.

Takrat je vstal moški, ki je sedel ob oknu. Vljudno, brez besed, je izvlekel bankovec iz denarnice in pristopil k pultu.
— Gospodična, prosim, prinesite zajtrk in kavo — za to gospo, — je rekel tiho. — Zapišite na moj račun.

Natakarica je zardela, a tiho pokimala. Ženska je osuplo gledala, ne da bi razumela, kaj se dogaja.
— Ampak… ne morem sprejeti… — je začela.
— Lahko, — je nežno odgovoril. — Nekoč ste rešili mojega brata.

Natakarica je otrpnila s pladnjem v rokah. Ženska se je namrščila.
— Vašega brata?..

Moški je pokimal.
— Delali ste v bolnišnici, ko je imel nesrečo. Takrat niste šli domov, ostali ste z njim do jutra. Zapomnil sem si vaš obraz.

Ženska si je z roko pokrila usta, oči so se ji orosile.
— Moj bog… koliko let je minilo…

Nasmehnil se je:
— Danes sem jaz na vrsti, da vam pomagam.

In šele takrat je natakarica dojela, kako neumne so bile njene besede. Kavarna je onemela. Tudi kavni avtomat se je zdel tih.