Bil je opoldan — sonce je stalo visoko, zrak je drhtel od vročine, ptičji kriki so polnili zrak.
Smeh gostov se je razlegal po poteh živalskega vrta, dišalo je po cvetju, parfumu in karameli.
Bela preproga med flamingi je vodila naravnost k rožnemu oboku.
Nevesta — nežna kot žarek svetlobe — je stala ob ribniku.
Sonce se je lesketalo na njenem pajčolanu, kot da bi se raztapljala v svetlobi.
Ženin si je nervozno popravljal kravato, medtem ko so gostje že segali po telefonih.
In potem — krik.
Oster, kovinski, kot da je nebo počilo.
Vsi so se obrnili — in izza ograje je pritekel pav.
Bil je čudovit in blazen hkrati.
Njegovo modro perje je žarelo na soncu, rep se je razprl v mavrico barv.
Ustavil se je, zagledal nevesto — in otrpnil.
Potem je planil naprej.
Beli pajčolan se mu je zalesketal kot izziv.
Razprl je krila in planil proti njej, sikajoč kot kralj, ki brani svoj prestol.
Nevesta je zakričala, zgrabila obleko in stekla — smeh in panika sta se zlila v eno.
Obleka je plapolala med kletkami, pajčolan se je vihtel, pav pa je tekel tik za njo.
Levi so lenobno dvignili glave, opice so vreščale, fotograf pa je divje pritiskal na sprožilec.
Nekateri so poskušali ujeti ptico, drugi nevesto.
Na koncu sta se oba ustavila — pri ribniku z labodi.
Pav je razprl rep, kot da bi razglasil: to je moja nevesta.
Nevesta je stala, težko dihala, z nasmehom v očeh in raztrganim pajčolanom.
Ženin je pritekel, jo objel — in nenadoma je ves živalski vrt utihnil.
Tudi veter je obstal, v zraku je le plavalo modro pero.
Fotograf je kliknil.
Na fotografiji — trenutek, v katerem vse živo diha skupaj.
Pav, ženska v belem in sonce, zlato in slepeče, odbito od vode.
