Zvečer je v velikem stanovanjskem bloku nenadoma izginila elektrika. Luči so ugasnile v vseh nadstropjih, dvigala so se ustavila, ljudje pa so s kriki tekli po stopnicah. Čez nekaj minut so poklicali reševalce — v enem od dvigal naj bi bili ujeti ljudje.
Ekipa je prišla hitro: svetilke, orodje, težke rokavice. Zavarovali so vhod. Z dna jaška so se slišali glasovi — nekdo je trkal, nekdo je klical na pomoč. Sosedi so se zbrali ob dvigalu in napeto poslušali. »Tam so otroci! Slišim jih jokati!« je zavpila ženska.
Kovinska vrata so bila zagozdena. Reševalci so delali usklajeno: eden je držal svetilko, drugi je s pajsarjem odpiral špranjo, tretji je pripravljal varovanje. Končno jim je uspelo vrata rahlo odpreti — iz notranjosti je zavel vonj po vlagi in še po nečem nenavadnem, podobnem vonju kleti. Glasovi so utihnili.
Eden od reševalcev je zaklical:
— Hej! Prišli smo vam pomagat!
Tišina. Le rahlo praskanje. Vrata so odprli širše, in v soju svetilk se je prikazala temna senca. Vsi so otrpnili.
Iz notranjosti niso gledali ljudje. V kotu kabine, stisnjeni skupaj, so sedeli… pasji mladički. Šest drobnih kepic, prekritih s prahom in pajčevino. Tresli so se in tiho cvilili, a bili so živi.
Množica je zajela sapo. Ženska, ki je trdila, da sliši »otroški jok«, si je v solzah zakrila obraz: njen sluh jo ni prevaral — le da to niso bili otroci, temveč pasji mladiči.
A glavno vprašanje je ostalo brez odgovora: kako so sploh prišli tja? Dvigalo je obstalo med nadstropji, vrata so bila zaprta od znotraj, v bloku pa nihče ni vedel zanje.
Reševalci so jih previdno prinesli ven, zavite v odeje. Mladički so se takoj stegovali proti svetlobi in ljudem, kot da bi vedeli, da so jih našli v zadnjem trenutku.
Čez nekaj dni se je razkrilo: stanovalka z vrhnjega nadstropja je na skrivaj imela psa, ki je skotil mladiče kar v shrambi. Ker pa se je bala pritožb sosedov, je mladiče skrila v kabino dvigala, misleč, da jih bo »kasneje vzela nazaj«. Zaradi izpada elektrike pa so ostali ujeti.
Zgodba se je razširila po vsej soseski. Nekateri so žensko obsojali, drugi so bili veseli, da so mladički preživeli. A vsi so se strinjali v enem: reševalci, ki so prišli »reševat ljudi iz dvigala«, so na koncu rešili celo majhno krdelo — in to je bilo prav tako pomembno.
Od takrat so jih pogosto znova videli pri bloku: mladički so tekali po dvorišču, sosedje pa so v šali govorili: »Naš blok zdaj varuje enota dvigalnih psov.«
