Trgovina je bila skoraj prazna.
Večer, bleda svetloba, vonj po poceni kruhu in mokrih plaščih.
Za blagajno — mlada prodajalka, utrujena, razdražena, pripravljena zapreti.
V vrsto stopi starka — v spranem plašču, z drhtečimi rokami in torbo, v kateri cingljajo kovanci.
— Dekle, brez vrečke prosim, sama bom nesla, — je rekla tiho, polagajoč na pult hlebec kruha, mleko in košček masla.
Prodajalka zavije z očmi.
— Težko je pripraviti drobiž? Nisem banka! Hitreje, prosim, imam vrsto!
Starka se ustavi, hiti vleči kovance, zamenjuje petice z desetkami.
Kovanci se odkotalijo po pultu, eden pade na tla.
Nekdo v vrsti se zasmeje, drugi nezadovoljno zavzdihne.
— Moj bog, — reče prodajalka, — toliko nakupa, pa niti plačati ne zna!
Starka molči. Le tiho reče:
— Oprostite… samo… nisem hotela vsega nositi v rokah.
Ko končno izroči denar, prodajalka jezno pomete kovance v blagajno.
V tistem trenutku iz torbe stare ženske pade stara, obrabljena ovojnica, zavezana z nitjo.
Prodajalka jo samodejno pobere in prebere zbledel napis:
»Za sinov pogreb.«
V trgovini nastane tišina.
Starka, ko opazi njen pogled, reče:
— Ne dotikajte se, prosim. Jaz… samo nisem uspela… Vse je ostalo tam, tistega leta.
Glas se ji zatrese.
Vzame nakup, ga skrbno pospravi v torbo in počasi odide.
Prodajalka ostane negibna.
Trgovina utihne.
Kovanec pod pultom se zasveti v bledi svetlobi.
Dekle gleda proti vratom, kjer je starka izginila, in prvič po dolgem času ne ve, kaj bi rekla.
Tisti večer je zaprla kasneje kot običajno.
Na blagajni je ostal listič:
»Vrnem se. Ne po denar. Po odpuščanje.«
