Vlak je vozil že drugo uro.
Mož je listal po novicah, jaz sem brala knjigo — čas je tekel mirno.
Dokler ni nasproti sedla ona.
Mlada, vpadljiva, v kratkih džinsih, belem majici, lasje speti v malomarno figo.
Nesmehnila se je — ne nama, sebi, a nekako preveč zavestno.
Sprva nisem pozorna.
Potem pa vidim, da vsakič, ko mož dvigne pogled, ona „po naključju“ naredi nekaj efektného — popravi lase, vzame ogledalce, se nagne naprej in malo višje dvigne koleno, se zasmeje v prazno.
On se je trudil ne gledati, a videla sem, da mu je nerodno.
Njej — ne.
V nekem trenutku je vzela glos za ustnice, počasi odvila pokrovček in — gledajoč naravnost v njegovo smer — začela mazati ustnice.
Kot v filmu.
Kot da mene ob njem sploh ni.
Samo opazovala sem.
Brez besed.
In spoznala: najboljši odziv ni krik, temveč mirnost.
Tiho sem se nagnila k možu, prijela ga za roko in — gledajoč dekle naravnost v oči, dovolj glasno, da so slišali tudi drugi — rekla:
— Dragi, ne pozabi, da si alergičen na parfume. Na tiste z vonjem poceni kokosa.
V kupeju je nastala tišina.
Dekle je počasi spustilo šminko.
Lica so ji rahlo pordela.
Moj mož je pomežiknil in komaj zadržal nasmeh.
Jaz sem le močneje stisnila njegovo roko in se vrnila h knjigi.
Ona se je obrnila proti oknu in več niti enkrat ni pogledala v najino smer.
Niti enkrat.
Vlak se je mehko zibal, jaz pa sem po dolgem času začutila mir.
Ker sem razumela: včasih ni treba kričati, da obvaruješ svoje — dovolj je le spomniti, komu zares pripada samozavest.
