Dež ni ponehal že več dni.
Adam je sedel za volanom svojega avtomobila in gledal v ulice, kjer se je vse zlivalo — ljudje, dežniki, luči, voda.
Bil je utrujen. Zdelo se mu je, kot da mesto joka za vse, ki ne morejo.
Ko je zagledal žensko ob cesti, je sprva mislil, da čaka avtobus.
Potem pa je pristopila bližje in potrkala na steklo.
Suhla, premočena do kože, z utrujenimi očmi in težko platneno torbo.
— Me lahko odpeljete v zavetišče? — je tiho vprašala. — Kasneje bom plačala, prisežem.
Adam je pomežiknil.
Dišalo je po mokri obleki in ulici.
— Oprostite, brez plačila ne vozim. Avto imam čist. Ne morem.
Molčala je trenutek.
Potem je prikimala — kot da je to pričakovala.
— Razumem.
In odšla.
On je prižgal luči in se odpeljal, a v ogledalu jo je še vedno videl — osamljeno, krhko, a nekako močno.
Minuto kasneje je izginila v dežju.
Naslednji dan jo je že pozabil.
Življenje je teklo naprej: vožnje, potniki, kratki pogovori, kava na bencinski črpalki. Vse po starem.
Dokler ni čez teden dni ustavil v kavarni na kosilo.
Nad pultom je visel televizor.
Zvok je bil tih, a ujel je besede voditeljice:
— Danes je neznana ženska rešila otroka, ki je padel z mostu. Priče pravijo, da je skočila prva, brez oklevanja.
Adam je dvignil pogled.
Na zaslonu — prizori z mesta dogodka.
Množica, reševalci, moker otrok v odeji. In ob njem — ista ženska.
Tista, ki jo je pustil stati v dežju.
Imela je isti plašč, lasje so se ji lepili na obraz, roke so se ji tresle, a se je nasmehnila otroku.
Potem se je kamera zasukala.
K otroku je pritekla ženska z objokanim obrazom — in Adam je začutil, kako mu je srce zastalo.
To je bila njegova žena.
In otrok — njegov sin.
Svet se je ustavil.
Nič več ni slišal, le občutek hladne skodelice v rokah.
Samo en obraz mu je ostal v mislih.
Njej, ki jo je zavrnil.
Njej, ki je skočila, ko so drugi stali in kričali.
Kasneje je izvedel, da so jo našli reševalci, v šoku, podhlajeno.
Ni prosila za nič. Ni povedala niti svojega imena.
Adam je odšel v bolnišnico.
D dolgo je stal na hodniku, dokler ni prišel zdravnik.
— Spi, — je rekel. — Rekla je le, da je otrok na varnem, in da je to dovolj.
Vstopil je tiho.
Ležala je pod sivo odejo, tanka kot senca.
Na nočni omarici kozarec vode in moker robec.
Adam je pristopil bližje, iz žepa vzel ključe in jih položil na rob mize — kot da bi lahko karkoli popravil.
— Oprostite, — je zašepetal. — Samo… oprostite.
Odprla je oči.
Pogledala ga je mirno.
In se nasmehnila.
