Bil je vroč sobotni večer. Alex, Tom in Nick so se vračali z nogometnega igrišča, smejali so se in se prepirali, kdo je zabil več golov. Na križišču je k njim pristopila starejša ženska v dolgem plašču, s palico v roki in z dvema težkima papirnatima vrečkama. Videti je bila utrujena, a govorila je nežno in samozavestno.
— Fantje, prosim, pomagajte mi vrečke odnesti domov, — je rekla. — Živim čisto blizu, le hoditi mi je težko.
Fantje so se spogledali. Alex je prikimal — zakaj pa ne. Vzeli so vrečke, ženska pa je, rahlo naslonjena na palico, šla pred njimi, počasi, korak za korakom.
Sprva so hodili po znanih ulicah, nato po ozkih stezah med hišami, kjer že dolgo niso kosili trave. Ko so prišli v staro četrt z olupljenimi stenami in zaraščenimi dvorišči, je Nicka spreletel srh. Ženska se je ustavila pred napol razpadajočo hišo.
— To je moj dom, — je rekla. — Hvala vam, dragi moji, prosim odnesite v kuhinjo.
Hiša je bila nenavadna — okna z zagrnjenimi zavesami, škripajoča vrata, v zraku vonj po prahu in vlagi. V notranjosti je bila tema, ki jo je razbijala le šibka svetilka. Po stenah stare fotografije, na mizi neki papirji in krpe.
— Odložite vrečke tja, — je pokazala.
Ko se je Alex sklonil, da bi jih odložil, je opazil, da so se vrata za njimi tiho zaprla. Klik ključavnice je zazvenel nenavadno jasno. Ženska je stala pri vratih, negibna. V svetlobi žarnice so bile njene oči čudne — pozorne, kot da nekaj pričakujejo.
— Ali… živite tukaj sami? — je vprašal Tom s presušlim grlom.
Počasi se je nasmehnila:
— Ne več.
V tistem trenutku se je nekje v globini hiše zaslišal tih zvok — kot korak ali škrip tal. Max je stopil korak nazaj, zadel ob stol in ta je padel. Ženska je sunkovito udarila s palico ob tla.
— Sedite! — je rekla nepričakovano glasno. — Nič ni treba hiteti.
Alexu je bilo jasno, da je nekaj narobe. Ujel je Nickov pogled in ta je prikimal. Sekunde so se vlekle v neskončnost. V hiši je bilo soparno, zunaj so cvrčale žuželke, zrak pa je bil težak od strahu.
— Poslušajte, gospa… — je začel Tom, a je ženska dvignila roko.
— Pssst, — je zašepetala. — Zdaj ste tukaj.
Tedaj je Alex storil, kar si je v tistih nekaj mučnih sekundah zamislil: močno je porinil mizo, prevrnil eno od vrečk in v istem hipu planil k oknu. Nick in Tom sta stekla za njim. Lesen okvir sprva ni popustil — a ob drugem sunku se je odprl. Okno je zanihalo, oni pa so popadali ven, naravnost v mokro travo.
Ženska je nekaj zakričala, a niso se ozrli. Pri sosednji hiši, kjer je na verandi sedel moški s psom, je Alex zavpil:
— Pomagajte! Hotela nas je zakleniti!
Sosed je takoj poklical policijo. Čez nekaj minut so bili policisti že pri stari hiši. V notranjosti — nikogar. Ne ženske, ne vrečk. Le odprta vrata in v prahu — odtisi palice.
Pozneje se je izkazalo, da je bila ženska že dolgo pod nadzorom — imela je duševno bolezen in je pred leti že poskušala zvabiti otroke v hišo, zatrjujoč, da “išče pomočnike”.
Fantje tistega večera niso dolgo pozabili. Vsakič, ko je Alex šel mimo stare četrti, je nehote pogledal proti tisti hiši, kjer v oknih ni več gorela svetloba.
In vsakič je pomislil isto: včasih se za najbolj običajno prošnjo skriva nekaj, česar ne bi smel videti noben otrok.
