Zgodilo se je zgodaj zvečer, ko se je sonce že spuščalo in je topla svetloba razlita po vodi kot tekoče zlato. Reka je tekla počasi, mirno, po zraku pa je dišalo po mokri travi in mladi vrbi.
Hodila sem ob bregu s fotoaparatom — želela sem ujeti zadnje žarke dneva. Nenadoma sem zaslišala pljusk. Oster, tuj — kot da je nekdo padel v vodo. Obrnila sem se — in srce mi je zastalo.
Na sredini reke, v motni vodi, se je belila obleka. Prava poročna — dolga, težka, čipkasta. In poleg nje — konj. Velik, rjav, z mokro grivo, tako resničen in hkrati kot iz sanj.
Stal je do prsi v vodi in se nagibal k ženski. Obleka se je ovijala v toku, roke so segale v prazno. Še trenutek — in bi jo odneslo. A konj je stopil globlje. Odločno, kot da je sprejel odločitev namesto obeh.
Nisem vedela, od kod se je vzel. Na bregu nikogar. Samo zvoki — dihanje, pljuski, napetost. Konj je segel pod njeno ramo, jo potisnil z gobcem, in ona, tresoča, se je oprijela grive.
Vse skupaj je trajalo le nekaj sekund. Potem sta prišla ven. Počasi, kot bi stopala iz drugega sveta. Voda je kapljala z obleke, sonce je zahajalo, čas pa se je ustavil.
Ženska je stala pri miru. Mokra čipka se je lepila na kožo, konj je dihal ob njej, njegov gobec se je dotikal njenega ramena. Gledala sta se — brez besed.
Čez nekaj minut so pritekli ljudje. Klici, kriki, solze. A ona se je še vedno držala grive — kot da jo to drži pri življenju.
Kasneje sem izvedela: poroke ni bilo. Ženin ni prišel. Prišla je k reki — v obleki, v kateri bi morala reči „da“. Morda je želela, da reka odnese vse.
A namesto tega je prišel konj. Nihče ne ve, čigav je bil, od kod je prišel.
Od takrat pogosto mislim: morda si nekateri čudeži izberejo trenutek sami — ko človek spusti vse, in nenadoma… ga nekdo vrne v življenje.
