Za Daniela in Sofie je bil to običajen dan.
Potovala sta po podeželju, ko sta po naključju naletela na star kamniti most.
Tiha reka, sonce, senca dreves — popolno mesto za spominsko fotografijo.
— Postavi se sem, — je rekla Sofie in vzela telefon.
Daniel se je naslonil na ograjo in nenadoma obstal.
— Počakaj… kaj se tam blešči?
V vodi pod mostom je med vejami in listjem nekaj odbijalo sončno svetlobo.
Sprva sta mislila, da gre le za kos kovine, a ko je Daniel stopil bližje, mu je srce poskočilo.
Na veji, zagozdeni ob bregu, sta ležala dva poročna prstana, prepletena skupaj, kot da ju povezuje nevidna nit.
Bila sta stara — potemnela, s patino časa.
Eden z nežnim, ženskam namenjenim graviranim vzorcem, drugi gladek, moški.
Na notranji strani so se le s težavo brale črke:
»R & E. Za vedno.«
Sofie je molče stala in držala Daniela za roko.
— Morda si je tu nekoč nekdo dal obljubo, — je zašepetala.
Odločila sta se, da prstanov ne bosta vzela, temveč ju pustila tam, kjer sta ju našla — pod mostom, kjer ljubezen, kot kaže, preživi celo čas.
Preden sta odšla, je Daniel najdbo fotografiral.
Pozneje, doma, je fotografijo naložil na internet — in čez nekaj dni prejel sporočilo starejše ženske:
»Ta prstana sta od mojih staršev. Poročila sta se leta 1956 in ju izgubila med piknikom ob reki.«
Zgodbe se včasih vrnejo tja, kjer so se začele.
In ta most je bil priča ne le eni ljubezni.
