Domov se je vrnila nepričakovano — službeni sestanek je bil odpovedan.
Ključ se je obrnil v ključavnici, hiša jo je sprejela s tišino.
Samo tiha glasba je igrala nekje v spalnici.
Stopila je v hodnik, odložila torbico.
Na mizi — dve skodelici kave.
Ena je bila še topla.
Potem je zaslišala glasove.
Moški smeh — njegov, tisti, ob katerem ji je nekoč zastajalo srce.
In ženski — neznan, zvončkljajoč, preblizu.
— No ja, — je rekel, — prijazna je, samo… ne kot model.
Ženska zraven se je zasmejala.
On se je zasmejal z njo.
Ostala je stati pri vratih spalnice.
Sonce je padalo na steno, prah je plesal v žarkih,
in nekaj v njej se je zlomilo.
Odprla je vrata.
Sedel je na postelji, brez čevljev, v srajci, telefon poleg njega.
Zraven njega mlada ženska z razpuščenimi lasmi, nasmejana.
Ni je takoj opazil.
In ona ni rekla nič.
Preprosto je stopila naprej.
Pristopila k mizici, kjer je ležal telefon,
in pritisnila gumb za klic.
Na zaslonu — ime ljubice.
Obrnila se je k njemu in tiho, skoraj šepetaje rekla:
— Povej ji, da zna “prijazna” oditi lepo.
On je skočil pokonci, pobledel, skušal nekaj reči,
a ona je že hodila proti vratom.
Brez krikov, brez solz,
le z držo ženske, ki se je pravkar spomnila, kdo je.
On je stekel za njo, bos, z zmedenim obrazom.
V spalnici pa je druga ostala —
sedeti v tišini, ne vedoč, kam z rokami.
In sonce je še vedno sijalo na tla,
svetlo in neusmiljeno,
kot resnica, ki je ni več mogoče prezreti.
