Mrzel veter je žvižgal nad reko in upogibal suho trstje. Ženska je klečala ob vodi, roke potopljene v ledeno reko. Prsti so ji pordeli, ustnice pomodrele, a tiho je drgnila drobna otroška oblačila — majhne srajčke, nogavičke, plenice. Ob njej je stal star lavor in kos mila.
Sonce se je že nagibalo proti zahodu, a ni se ji mudilo domov. Ni imela kam — hiša, v kateri sta živela, je pogorela pred dvema tednoma. Mož je umrl na gradbišču, za sabo pa pustil njo, dojenčka in prazne roke. Zdaj je ponočevala pri sosedih, čez dan pa prihajala k reki — prat, se gibati, delati vsaj nekaj, da ne bi izgubila razuma.
Ko je za sabo zaslišala korake, je pomislila, da je kdo iz vasi prišel po pomoč. A ko se je obrnila, je zagledala moškega v dolgem plašču. Stal je tam, gledal njo in drobna oblačila v njenih rokah. V njegovih očeh ni bilo usmiljenja — le razumevanje.
— Voda je ledena, — je rekel mirno. — Prehladili se boste.
Močneje je stisnila tkanino, ne da bi dvignila pogled.
— V redu je. Navajena sem.
Moški je brez besed slekel plašč in ji ga ogrnil čez ramena. Bil je topel, dišal je po lesu in dežju.
— Ni treba, — je rekel tiho. — Zgradil bom hišo ob tem bregu. Za vas.
Pogledala ga je.
— Zame? Zakaj?
Rahlo se je nasmehnil.
— Ker tukaj stojite, kot da varujete nekaj večjega od sebe. In taki ljudje ne bi smeli živeti v mrazu.
Rekel je to preprosto, brez velikih besed. Nato je iz torbe vzel zložen načrt in svinčnik ter začel risati po mokrem papirju, kar na kolenu.
Čez teden dni so se ob bregu pojavili količki, nato deske. Moški se je vračal vsak dan, kljub vetru in mrazu. Ženska je najprej poskušala pomagati, nato je le stala z otrokom v naročju in opazovala.
Spomladi, ko je trava ob reki ozelenela, je hiša že stala — majhna, a topla, z okni proti vodi. In vsakič, ko je veter prinesel vonj reke, se je spomnila tistega dne — dneva, ko je njeno življenje spet začelo dihati.
