Tisti dan je sonce stalo nizko in se odbijalo v motni vodi, ki je napolnila ulice.
V zraku je visel vonj po vlagi in bencinu, nad strehami pa so plavale deske, plastenke in prevrnjeni vedri.
Stal sem v čolnu, držal drog in gledal — tam, kjer je bil nekoč prehod, je zdaj tekla prava reka.
Najprej sem zaslišal lajež.
Pridušen, oster, kot bi nekdo klical na pomoč.
Obrnil sem se — in zagledal streho stare hiše, napol potopljeno v vodi. Na robu je sedelo šest ali sedem psov. Vsi mokri, tresoči, s spuščenimi ušesi.
Poklicali smo sosede, in čez nekaj minut sta priveslala še dva čolna.
Ljudje so molčali — le pljuskanje vesel in šepet: “Živi so… glej, živi!”
Ženska si je pokrila usta, kot da bi se bala, da bo zajokala.
Ko smo se približali, so psi glasneje zalajali.
Ena, bela s črnim madežem na čelu, se je stegovala proti nam, a si ni upala skočiti.
Streha se je majala, voda je naraščala.
Moški po imenu Ivo je snel jakno in stopil naravnost v vodo.
Plaval je proti hiši, preklinjal skozi zobe, a se ni ustavil.
Psi so tekali sem in tja, dokler ena ni zbrala poguma in skočila. Uspelo nam jo je ujeti za ovratnico.
Ostale smo morali dobesedno dvigniti z rokami — eno po eno, včasih dve naenkrat.
Praskali so, tulili, a niso grizli. V njihovih očeh sta bili samo panika in upanje.
V nekem trenutku je ena psica ostala sedeti — stara, skoraj posivela. Ni se premaknila, dokler ji Ivo ni ponudil roke in tiho rekel:
“Gremo, babica. Vse je dobro.”
Ko je zadnja šapa stopila v čoln, se je streha za nami zrušila.
Voda je špricnila visoko, vsi pa smo onemeli. Nihče ni rekel niti besede.
Le psi so težko dihali in se stiskali k našim nogam.
Na bregu so jih čakali otroci z brisačami.
Objemali so mokre, tresoče živali, in smeh je prvič prerezal tišino.
Staro psico je vzela domov tista ženska, ki si je prej pokrila usta.
Rekla je le: “Naj živi pri meni.”
Zvečer, ko je sonce zahajalo za vodo, sem videl Iva sedeti na ostankih ograje.
Eden izmed psov mu je položil glavo v naročje.
Božal ga je in gledal v daljavo — tja, kjer je nekoč stal njegov dom.
