Dež je padal že od jutra. Težak, hladen, z občasnimi sunki vetra, ki so ti v obraz prinašali mokro listje in vonj vlažnosti.
Mesto je bilo sivo, bleščalo se je v lužah in svetlobi iz izložb.
Pozno zvečer sem se vračala domov, z vrečko iz trgovine in z mislijo na vroč čaj. Na ovinku proti domu sem zaslišala tih pisk. Komaj zaznaven skozi hrup dežja, a vztrajen, kot da nekdo obupano kliče.
Sedel je pod avtom — majhen, tresoč, ves v blatu in vodi. Oči — kot dve majhni lučki, v katerih se je odsevalo vse: strah, mraz in upanje.
Sklonila sem se, iztegnila roko. Ni pobegnil. Le gledal je, kot da je že razumel, da sem jaz njegova priložnost.
Zavila sem ga v šal, pritisnila k prsim. Bil je lahek, skoraj brez teže, a se je takoj ogrel. Vso pot domov ni spustil niti glasu — le tiho je dihal.
Doma sem ga posušila s sušilnikom, mu dala mleko in v škatlo pogrnila brisačo. Takoj je zaspal — zvit v klobčič, kot da je končno mogoče prenehati s strahom. Sedela sem zraven, poslušala njegovo tiho smrčanje in se nasmihala.
Čez teden dni sem bila skoraj že vajena njegove prisotnosti.
Opazoval me je iz vsakega kota, ulegel se je k meni, ko sem brala, in vstal, ko sem se premaknila.
Majhno bitje, ki je kot da je vedelo, kako je — biti rešen.
Potem pa — tista noč.
Zbudil me je, ker je mijavkal. Naglas, prodorno, tako kot še nikoli. Skočil je na posteljo, popraskal me po roki, vlekel za odejo.
Sprva nisem razumela — le zaspan, nadležen zvok. Potem pa — vonj. Oster, grenak, kot da nekdo žge gumo. Skočila sem pokonci.
Kuhinja je bila polna dima. Kratek stik, zagorel je električni aparat. Še minuta — in plamen bi dosegel zavese.
Uspelo mi je. Vse sem izklopila, odprla okna. Bosa sem stala sredi kuhinje in se tresla — ne od mraza, temveč od spoznanja.
Sedel je pri vratih, s repom ovitim okoli tačk.
Le gledal je — mirno, kot da ve, da je naredil, kar je moral.
Stopila sem k njemu in ga dvignila v naročje. Srce mi je razbijalo nekje v grlu.
Zašepetala sem:
— Zdaj sva poravnana.
Od takrat vedno spi ob meni. Včasih se zbudim prej — in ga opazujem. In pomislim: včasih usoda pride v dežju,
mokra, tresoča se, a prav ona ti pozneje reši življenje.
