Dan je bil jasen, skoraj brez vetra. Asfalt se je po dežju svetil, sonce se je odbijalo v lužah. Pri križišču je dišalo po bencinu in svežem kruhu. Ljudje so hiteli mimo, nihče ni opazil invalidskega vozička, ki se je počasi premikal k robu ceste.
Alex je držal skodelico kave in opazoval promet. Pogosto je prihajal sem — da bi bil med ljudmi, med življenjem, ki mu ga je nesreča nekoč vzela. Na obrazu mir, rahla utrujenost, a toplina v očeh.
Nenadoma — pok, zvok kovine, krik gum. Avto na drugi strani križišča je treščil v drog. Sekunda tišine — nato plameni. Najprej majhni, potem večji.
Ljudje so kričali. Nekateri stekli, drugi otrpnili.
Alex se je že premikal. Brez misli, brez oklevanja. Naprej.
Kolesa so drdrala po asfaltu, roke so mu gorele od napora. Moški, ki mu je pritekel naproti, se je odmaknil od vročine. Alex ni nehal. V dimu je zagledal obraz — otrok na zadnjem sedežu, privezan, joka.
Pripeljal se je bližje, z roko si je zakril obraz, čutil je, kako vročina žge kožo.
»Dihaj, samo dihaj,« je zašepetal.
Zagrabil je kljuko — razbeljeno. Opekel si je dlan, a potegnil znova. Kovina je popustila.
Odpel je varnostni pas, otroka stisnil k sebi in se s sunkom spustil z vozička, ga pokril s telesom. Ljudje so pritekli, ju odmaknili. V trenutku je avto eksplodiral.
Alex je ležal na tleh, sapo mu je jemalo. Otrok se je tresel, a je bil živ.
Okrog trušč, jok, telefoni. On pa je slišal le srčni utrip pod svojo roko.
Ko je k njemu stopil gasilec, se je Alex tiho nasmehnil:
— Je z njim vse v redu?
— Da. Zaradi tebe.
Pokimal je in zaprl oči. Ne od utrujenosti — od miru.
Zrak je dišal po dimu, bencinu — in po življenju.
Sonce je svetilo nanj in na otroka, ki mu ni izpustil roke.
In v tisti svetlobi je bilo vse preprosto: bolečina, strah, naključje — vse je imelo pomen.
