Anna je sedela v kuhinji in pila ohlajen čaj, ko je telefon zasvetil.
— Lahko ga prinesem domov? — pisalo je v sporočilu, zraven pa fotografija: majhen muck, umazan, z mokrimi tačkami in ogromnimi okroglimi očmi, ki so gledale naravnost v kamero.
Nasmehnila se je. Njen mož je pogosto reševal zapuščene živali, vedno pa je rekel, da je to »zadnjič«.
— Seveda, prinesi ga, — je odgovorila.
Čez uro so se odprla vrata. Daniel je vstopil, v rokah je držal brisačo, v katero je bil zavit majhen trepetajoč kupček. Na vratu mu je visel tanek, star ovratnik z majhnim obeskom.
Ko se ga je Anna dotaknila, se je obesek obrnil in obstala je. Na kovinskem krogu je bilo vgravirano:
»Če to bereš — našel te je.«
— Šala? — je zašepetala.
Daniel je odkimal:
— Našel sem ga pri starem skladišču izven mesta. Nikjer nikogar. Samo sedel je tam in mijavkal.
V obesku sta našla majhen, porumenel listek z naslovom — le tri ulice stran.
Naslednje jutro sta šla tja. Hiša je bila razpadajoča, okna zabita, vrt zaraščen. Nihče ni odprl, a muck je skočil iz rok, stekel k vratom in mijavknil.
Vrata so zaškripala. Na pragu je stala starejša ženska s solzami v očeh.
— To… je on? — je vprašala. — Izgubila sem ga pred osmimi leti…
Izkazalo se je, da je muck pripadal njenemu pokojnemu sinu. Po njegovi smrti je izginil. »Če se mi kaj zgodi — sam bo našel, komu je namenjen,« je sin dejal pred smrtjo.
Anna in Daniel sta tiho poslušala, ko je ženska božala mucka in mu nekaj šepetala. Ko sta odhajala, je rekla:
— Veste, včasih živali ne prinašajo le topline. Včasih prinašajo spomin.
Doma je Anna dolgo sedela ob oknu. In ko je telefon znova zasvetil: »Poglej, koga sem spet našel…«, jo je spreletel mraz.
