Dan je bil siv in deževen. Pršilo je; ljudje so hiteli pod dežnike, on pa je šel počasi z palico, občas se ustavil pri izložbah. Ime mu je bilo Edward. Star je bil oseminsedemdeset in rad je šaljivo pravill, da “se v telefonih spozna ravno toliko, da pokliče zdravnika in vnukinjo”. A danes se njegov stari aparat ni več prižgal, zato ni bilo druge — v prodajalno.
V notranjosti je dišalo po plastiki, kavi in novi tehniki. Za pultom je sedel mlad svetovalec s slušalko v ušesu — tisti tip, ki preklaplja med kupci kot med pesmimi. Ko je zagledal starčka, je odložil tablico in se vljudno nasmehnil:
— Kako vam lahko pomagam, gospod?
— Telefon je mrtev, — je odgovoril Edward z utrujenim nasmehom. — Verjetno starejši od tebe.
Fant se je zasmejal in pristopil bliže. V njegovem pogledu ni bilo ne nevolje ne naglice — le prijaznost. Pomagal mu je izbrati preprost pametni telefon, razložil, kako ga prižge, kako telefonira in piše sporočila. Edward je poslušal in kimajal, a polovice ni razumel. V nekem trenutku je fant predlagal, da vse zapiše po korakih. Res je vzel list papirja in skrbno napisal:
»1. Pritisnite stranski gumb.
2. Povlecite navzgor (swipe).
3. Najdite ime.
4. Tapnite zeleno slušalko.«
Potem je dodal:
»Če karkoli ne gre — pokličite. Res, pokličite. Pomagal bom.«
Skupaj sta telefon nastavila, izbrala živahen zvonjenje in naredila fotografijo “za preizkus kamere”. Edward je pogledal sliko in nepričakovano rekel:
— Veš, že dvajset let se nisem fotografiral z nikomer.
Fant se je nasmehnil.
— Potem je čas, da to spremenimo.
Od takrat je starec vsak teden prišel v trgovino — ne zato, ker bi se telefon kvaril, ampak ker ga je tam nekdo čakal. Svetovalec pa je nekoč rekel sodelavcem:
— Včasih je za prodajo telefona dovolj le to, da z nekom iskreno spregovoriš.
