Dvorišče, kjer je Lucas deskal s prijatelji, je bilo živahno le zvečer. Podnevi — prazno: stare klopi, golobi, babice, ki so govorile o vremenu. Pospešil je po gladkem betonu, naredil trik, poletel tik nad tlemi — in se počutil živega.
Nekoč, ko je spet padel z glasnim udarcem, je do njega prišla starka s palico.
— Mladenič, — je rekla, — zakaj pa to počneš?
— No… da lahko vozim, — je odgovoril z nasmeškom.
— Boli in je hrupno. Ampak v tvojih očeh je nekaj. Morda bi tudi jaz poskusila?
Mislil je, da se šali. A naslednji dan je prišla. V dolgem krilu, v športnih copatih, ki jih je očitno vzela vnuku.
— No, nauči me, — je rekla in naslonila palico na klop.
Sprva je bilo strašljivo. Njene tresoče se roke, njegov strah, da jo bo spustil, smeh fantov v ozadju. A ko je prevozila nekaj metrov in se nasmehnila kot otrok, je spoznal — to ni šala. To je začetek.
Čez teden dni sta prišli še dve. S prijateljico, “samo pogledat.” Potem še več. In kmalu je bilo dvorišče zjutraj polno hrupa — ne mladostnega, ampak nežnega, polnega smeha in vonja po pecivu ter mazilu za sklepe.
Zgradil jim je majhno rampo, pobarval robnike in prinašal čaj v termosu.
— To ni šola, — je rekel, — to je klub svobode.
In smejale so se, vozile, padale, vstajale, godrnjale in se spet vozile.
Ko ga je novinarka iz lokalnega časopisa vprašala, zakaj to počne, je skomignil z rameni:
— Ne vem. Morda prvič zares osrečujem ljudi. Mogoče je to bistvo.
Nekega dne je prišla ženska. Nova, z črno-belo fotografijo v rokah.
— Lahko? — je tiho vprašala. — Mama je hotela poskusiti, a ni uspela. Prišla sem namesto nje.
Pomagal ji je stopiti na desko, jo držal za ramo.
— Najpomembnejše — ne bojte se. Deska ne mara strahu.
Pokimala je, prevozila nekaj metrov in se zasmejala — čisto, kot bi bil smeh iz preteklosti.
Lucas je stal, gledal, kako vozi, in spoznal:
ni jih le učil deskati. Vrnil jim je nekaj, kar se je v njem šele začelo — občutek, da je življenje še vedno pred njimi.
