Za vse goste je bil to popoln dan. Bela rožna arkada, glasba, sonce, ki se je odbijalo v kozarcih penečega vina — vse je bilo brezhibno. Emma in Daniel sta se na poroko pripravljala skoraj leto dni, izbirala vsak detajl: od cvetja na mizah do napisa na torti. A v trenutku, ko je duhovnik izrekel besede: »Zamenjajta prstane,« se je zgodilo nekaj, česar nihče ni pričakoval.
Ko je ženin iztegnil roko, da bi ji nadel prstan, je Emma nenadoma obstala. Za trenutek je vse utihnilo. Pogledala je prstan, v očeh se ji je zrcalilo presenečenje — nato zaskrbljenost. Bil je drugačen. Ne tisti, ki sta ga izbrala skupaj pred nekaj tedni. Njuna prstana sta bila enaka — z gravuro znotraj, kjer so bila zapisana njuna imena in datum poroke. A ta prstan je bil nekoliko širši, brez napisa in svetil se je kot nov.
»To ni ta prstan,« je zašepetala skoraj neslišno. Gosti so se spogledali. Ženin je prebledel, kot da bi ga ujeli pri nečem. Poskušal se je nasmehniti in dejal, da je morda zlatar zamenjal prstane. Toda Emma je opazila nekaj, česar nihče drug ni — znotraj prstana je bilo vgravirano ime druge ženske.
S prsta mu je snela prstan in ga pokazala vsem: v notranjosti je bilo napisano — »To Anna, forever«.
Tišina je trajala kot večnost. Nekdo je nerodno zakašljal, nekdo drug je odvrnil pogled. Daniel se je skušal opravičiti, dejal je, da je to star prstan, ki mu je po naključju ostal, da ni tako, kot se zdi. A Emma je že stala ob strani, z drhtečimi rokami in pogledom, polnim bolečine.
Poroka se nikoli ni zgodila. In prstan z tujim imenom so še dolgo omenjali vsi — saj nihče ni razumel, zakaj ga je ženin prinesel prav tistega.
