Bil je običajen večer. Oktober, vlažen zrak, rumena listja, prilepljena na asfalt. Artem se je vračal domov po delu in na parkirišču ob trgovini opazil avto, ki je stal preblizu njegovega. Stari Ford, pokrit s prahom, z komaj opazno vdolbino na vratih. V sebi je zaklel, a namesto da bi si pokvaril razpoloženje, je iz nahrbtnika vzel list papirja in pisalo. »Prosim, parkirate previdneje. Pustili ste prasko,« je napisal in list pritisnil na steklo.
Domov je šel peš, medtem ko je poslušal glasbo v slušalkah. Vreme je obetalo dež in mesto je kot da zadržalo dih. V duši je bil miren – drobna vsakdanja razdražljivost je hitro izginila.
Zjutraj je spet šel mimo iste trgovine. Policija, trak, rešilec. Okoli so stali ljudje, nekateri so snemali s telefoni. Artem se je ustavil. Na istem mestu, kjer je včeraj stal zaprašen Ford, je bila zdaj kupina kovine. Avto je okoli polnoči trčil tovornjak.
Približal se je. Policist ga je z gestom ustavil: »Ne smeš, fant.« Artem je prikimal, a njegov pogled se je ustavil na nečem, kar se je lesketalo na mokrem asfaltu. Zguban brisalec vetrobranskega stekla in bel list papirja poleg njega. Prepoznal je svoj rokopis.
Kasneje je izvedel, da je voznik umrl na kraju nesreče. Mlad fant, približno njegove starosti. V poročilu je pisalo, da se je nesreča zgodila le dve uri po tem, ko je Artem pustil sporočilo.
Nekaj dni ni mogel nehati razmišljati o tem. Kdo je ta človek? Zakaj ravno ta avto? Zakaj se je sploh odločil, da bo nekaj napisal, namesto da bi preprosto odšel? Ponoči Artem ni mogel spati in si je predstavljal, kako se fant usede v avto, prebere sporočilo in se nasmehne – morda v upanju, da se bo zjutraj opravičil.
Čez teden dni se je vrnil na isto mesto. Listov je bilo še več, deževalo je. Na asfaltu so ostale sledi kreda – obris avtomobila, temna madež olja. Vzel je nov list papirja in napisal le dve vrstici:
„Oprosti, nisem vedel.“
In spet je pritrdil sporočilo na isti robnik, kjer je nekoč stal „Ford“.
Ko se je oddaljil in se obrnil, je list papirja že izginil.
