Tistega jutra se spomnim do najmanjše podrobnosti.
Mesto je dihalo po juniju — po lipovem cvetju, bencinu in svežem kruhu iz pekarne na vogalu.
Zrak je bil gost in zlat, kot bi nekdo prelil med po ulicah.
Poroka naj bi se začela opoldne.
Stala je pri oknu v beli obleki, ki je bila pretiha za njen značaj.
Videla sem, kako je z dlanjo božala rob tančice, kot da bi se bala, da se bo strgala.
Ženin je prišel prvi.
Snel je suknjič, izdihnil in iz škatle vzel majhnega belega zajčka.
— »To bo najin talisman,« — je rekel.
Nasmehnila se je — mehko, nekoliko zmedeno — in ga vzela v naročje.
Zajček se je tresel kot snežinka v dlani.
Privila ga je k sebi in čas se je ustavil.
Fotograf je kliknil, gostje so ploskali, nekdo je zašepetal: »Kako ganljivo.«
Potem pa se je vse spremenilo.
Zajček se je iztrgal, skočil na tla in stekel proti vratom.
Nekdo je zakričal, drugi so se zasmejali — a ona je stekla za njim.
Videla sem, kako je rob njene obleke zablestel v soncu,
kako je bosa stekla na dvorišče,
kako so ji zapestnice cingljale, ko ga je klicala po imenu.
Zajček je izginil za ograjo —
in ona tudi.
Minevale so minute. Najprej so čakali, potem iskali.
Ženin je tekel po dvorišču, jo klical, glas se mu je lomil.
In potem je našel obleko. Na travi.
Belo, vlažno od rose, z odpadlim gumbom.
Odhodila je. Preprosto odšla.
Kasneje je rekla, da ji je zajec pokazal, kam mora pogledati —
tja, kjer življenje ni tuja zgodba.
Poroke ni bilo.
Ampak tisti dan sem razumela: včasih ne naključje poruši vse,
ampak priložnost — dar usode, preoblečen v belega zajca.
In od takrat, ko grem mimo tiste pekarne,
še vedno vonjam lipov cvet
in slišim, kako nekje daleč poskakuje tihi talisman.
