Sonce je skozi okna sijalo tako močno, kot da bi hotelo zažgati vse, kar se je skrivalo za temi stenami.
Zunaj so se otroci smejali, nekje je brnel kosilni stroj, zrak je dišal po sveže pokošeni travi.
V notranjosti pa tišina. Tista, ki pride tik pred nevihto.
Stala je pri mizi, rezala kruh in poslušala, kako ura tiktaka.
Sin se je igral na tleh, gradil stolp iz kock. A včasih je pogledal proti vratom.
Vedel je — kadar mama molči, bo kmalu slabo.
Potem — koraki.
Počasni, težki, do bolečine znani.
Dvignila je glavo.
Srce ji je poskočilo, ko se je ključ obrnil v ključavnici.
Vrata so se odprla.
Sonce je oslepilo sobo — in tam je stal on.
V roki steklenica, v očeh praznina.
Zasmejal se je.
— Tudi podnevi se skrivaš? Meniš, da te bo svetloba rešila?
Stopil je naprej.
Svetloba se je zalesketala na steklu steklenice — ostra kot rezilo.
Ona je stopila nazaj, sina zaščitila z roko.
Vonj po alkoholu se je pomešal z vonjem trave od zunaj.
Dan se je nenadoma zdel tako strašljiv kot noč.
Dvignil je roko.
Steklenica se je zablestela.
Deček je kriknil, stopil naprej — in sonce je udarilo naravnost v očeta.
Zamežikal je, kot bi se za trenutek prebudil.
Vse se je ustavilo.
Stala je nasproti njega, roko na sinovem ramenu.
Gledal ju je, steklenico je držal tako močno, da so mu členki pobelili.
Še en gib — in vse bi bilo odločeno.
A spustil je roko.
Steklenica se je mehko odkotalila po tleh.
Pogledal ju je — najprej sina, nato njo — z očmi človeka, ki se je končno videl.
Prvič po mnogih letih.
Naredil je korak nazaj. Potem še enega.
Obrnil se in odšel.
Vrata so se zaprla, in hišo je napolnila tišina — živa, nova, neznana.
Stala je, noge so se ji tresle.
Deček se je stisnil k njej, hitro dihal, kot da bi pretekel dolgo pot.
Pokleknila je, ga objela in zajokala — ne od strahu, temveč od olajšanja.
Proti večeru je zbrala stvari.
Dokumente, igračo, fotografijo — vse, kar je ostalo od prejšnjega življenja.
In brez da bi zaprla vrata, je odšla.
Zunaj je še vedno sijalo sonce.
Sosedje so gledali skozi okna, a nihče ni spregovoril.
Hodila je bosa po asfaltu, sina držala za roko.
Svetloba ji je sijala v oči, a je ni bilo več strah.
Ustavila sta se pri avtobusni postaji.
— Mami, je zdaj konec? — je tiho vprašal.
Pogledala je v daljavo in rekla:
— Zdaj ja.
Čez nekaj tednov sta živela drugje. Majhna soba, bele stene, vonj po kruhu vsako jutro.
Včasih je še sanjala preteklost, a zdaj se je prebujala mirna.
Vsako jutro je odprla okno in spustila svetlobo noter.
Ker je zdaj pripadala njima — njej in sinu.
