Sonce je žgalo nad vasjo, zrak se je bleščal, stare ograje so bile skoraj bele. Po cesti se je dvigoval zlat prah, rahel in nežen, kot da bi tudi on hotel biti del tega trenutka. Avto se je ustavil pri ograji, tišina je zadržala dih.
Najprej je izstopil fant — visok, v svetli srajci, rahlo v zadregi. Za njim dekle — vitko, svetlolaso, z majhnim šopkom marjetic. Pogledala je okoli sebe, kot bi nekaj prepoznala. V zraku je dišalo po jabolkih, nekje zadaj je lajal pes.
Na pragu je stala babica — v temni obleki, roko naslonjeno na podboj. Pogledala ju je — in se nenadoma ustavila. V očeh ji je zažarela iskrica prepoznave.
Dekle je pristopilo, se nasmehnilo, ji izročilo cvetje. In v tistem trenutku so babici spolzele solze po licih. Tiho, počasi, kot spomladanska voda čez sneg.
Vsi so obstali. Fant je zmedeno sklonil glavo.
— Mama, kaj je? — je zašepetal.
A babica je samo odkimała:
— Moj Bog… njen obraz…
Pozneje, ko je sonce tonilo, so sedeli na dvorišču. Na mizi čaj, pita in star fotoalbum.
In babica je pripovedovala.
Nekoč je imela sestro — Nino. Po vojni je odšla, nikoli se ni vrnila. Redko je pisala, nato sploh ne več. Ostala je le ena fotografija: dve dekleti pod jablano, smehljata se.
»Ti si kot ona,« je rekla. »Iste oči. Isti nasmeh.«
Dekle je obstalo.
— Moja babica se je imenovala Nina, — je zašepetala. — Vedno je govorila, da ima sestro nekje na vasi…
In takrat so vsi razumeli, zakaj ju je usoda združila.
Mrak je padel mehko, kot topla odeja. Pod streho so šumljale lastovke. Babica je sedela na klopi in gledala mlada — brez solz, samo z nasmehom.
V srcu je vedela: nič v življenju ni zaman. Tudi ločitev se nekoč vrne — v očeh, v nasmehu, v tihem »pozdravljeni«.
