Dvorišče je živelo svoje običajno življenje. Sonce se je mehko naslanjalo na stene hiš, v zraku je dišalo po vlažni zemlji in svežem kruhu iz bližnje pekarne.
Na vejah so čivkali vrabci, nekje je zaropotalo z lestvijo — hišnik je popravljal gugalnico.
In nenadoma — tanek, žalosten klic.
Na vrhu stare topole, kjer so bile veje tanjše od prstov, je sedel maček. Rdečkast, majhen, tresoč od strahu.
Sprva so se vsi smejali. Otroci so kazali nanj, nekdo je zaklical: »Skoči!«
A dan je minil, potem še en. Smeh se je spremenil v zaskrbljenost.
Ni se spustil. Ni jedel, ni pil. Samo sedel je in kot da bi klical nekoga — ne ljudi, ampak morda samo življenje.
Gasilci so prišli dvakrat. Njihova lestev je segala le do polovice drevesa.
Sosed z najvišjega nadstropja ga je poskušal privabiti s skledo klobase.
Zaman. Maček se je še bolj stisnil k veji.
Minil je teden.
Na dvorišču je postalo tišje. Ljudje so prihajali ven, gledali navzgor in vzdihovali.
Zvečer, ko je sonce zahajalo, je bila njegova silhueta še vedno tam — majhna, a trmasta.
In potem, v soboto zjutraj, ko je bil zrak čist in dišeč po travi, se je zgodilo nemogoče.
Na dvorišče je počasi zapeljal ogromen tovornjak z živahnimi risbami živali.
Vsi so mislili — reklama. A ko se je tovorni prostor odprl, se je pojavila dolga, lisasta vrat.
Žirafa.
Prava.
Pazljivo je stopila na asfalt, kot da bi se bala motiti mir dvorišča. Ljudje so obstali. Nekdo se je zmedeno zasmejal, nekdo si je pokril usta. Žirafa se je ustavila pri topolu, dvignila glavo in pogledala naravnost mačka.
Svet je obstal. Maček se je nehal tresti. Njegove oči so se razširile in pomirile.
Žirafa je počasi stegnila vrat navzgor in maček je naredil korak. Potem še enega.
Po njenem vratu se je spustil, kot bi hodil po mostu, previdno, tiho, kot da ne bi hotel prebuditi čudeža. Ko so njegove tačke dosegle tla, je celotno dvorišče zaploskalo. Nekdo je zajokal. Nekdo je snemal, a se mu je tresla roka.
Žirafa je še trenutek stala, pomežiknila s svojimi velikimi, toplimi očmi in — kot bi prikimala — se počasi obrnila proti tovornjaku. Maček se je zvil v klobčič na toplem pokrovu motorja in zaspal.
Tišina, ki je ostala, je bila posebna.
Ne navadna tišina — ampak dih dobrote, ki je še dolgo lebdel v zraku.
