Svečo sem videla na polici — gosto jantarno steklo, zlati pokrov, elegantna nalepka z napisom Warm Fig & Cedarwood.
Kupila sem jo v majhni trgovinici na vogalu, kamor sem stopila le zato, da se skrijem pred vetrom in dežjem.
Prodajalka — dekle s pegami in utrujenim glasom — je rekla:
— Vzemite to. Ustvari toplino doma, tudi če ste v njem sami.
Nasmehnila sem se, pokimala in nisem razložila, da je to pravzaprav točno tisto, kar sem nameravala narediti — ustvariti toplino tam, kjer je ni bilo.
Zvečer je bilo vse popolno: glasba, tihi dež zunaj, kozarec vina, vonj mokrih ulic, mačka na okenski polici.
Prižgala sem svečo in plamen se je nežno zibal, kot bi vdihnil življenje.
Zrak je postal gost, sladek — fige, les, rahlo dima.
Vklopila sem star seznam pesmi, tisti, ki sva ga nekoč z Emmo poslušali v študentskem stanovanju.
Takrat sva imeli le vzmetnico na tleh, čaj v kozarcih in občutek, da se vse šele začenja.
Emma je poklicala ravno takrat, ko sem fotografirala svečo.
— No, kako si, Mia? — je vprašala.
— Danes sem se odločila, da si zaslužim malo udobja, — sem rekla. — Kupila sem svečo. Za vzdušje.
— Sveče so nevarna stvar, — se je zasmejala. — Se spomniš, ko je mačka zagorela?
— Ne spominjaj me, — sem zavzdihnila. — Od takrat me je strah že samih vžigalic.
Klepetali sva o nepomembnostih — o službi, moških, o jeseni, ki je spet prišla prehitro.
Šla sem v kuhinjo po odejo, sveča je ostala na polici.
Mačka je lenobno opazovala ogenj, rahlo premikala rep.
Ko sem se vrnila, je Emma govorila o nekem zmenku.
Zavila sem se v odejo in nenadoma opazila, da svetloba čudno trepeta.
— Počakaj, — sem rekla.
Ogenj je že segel do zaves.
Plamen je rastel, kot bi mu nekdo vdihnil dušo.
Vrgel sem blazino, razlila vino, mačka se je skrila pod posteljo.
Vse je trajalo le nekaj sekund — blisk, dim, utripajoče srce.
Potem — tišina.
Soba je dišala po dimu in figah.
Stala sem sredi prostora, z blazino v rokah, z rdečimi madeži vina na tleh — in se začela smejati.
Telefon je bil še vedno povezan.
— Mia, kaj se dogaja?!
— Vzdušje, — sem rekla med smehom. — Samo… ustvarila sem ga malo preveč.
Smejali sva se obe, čeprav je soba izgledala kot po bitki.
Pristopila sem k oknu, da bi upihnila svečo.
Plamen je gorel mirno, spokojno, kot da se ni nič zgodilo.
Dvignila sem steklen kozarec in na dnu, v rahli svetlobi, videla majhen napis:
“Za tiste, ki potrebujejo malo kaosa, da začutijo, da živijo.”
Zastala sem.
Tega napisa gotovo ni bilo, ko sem svečo kupila.
Pogledala sem v zlat plamen in tiho rekla:
— No, očitno res veš, kako deluje vzdušje.
