Zgodilo se je zgodaj zjutraj v mirnem mestecu, kjer so dnevi tekli počasi in enolično. Ljudje so bili vajeni rutine: nekdo je šel po kruh, drugi je sprehajal psa, tretji je hitel na avtobus. A tistega dne se je vse spremenilo.
Najprej se je zemlja rahlo zatresla, kot bi mimo zapeljal tovornjak. Nato se je zaslišalo globoko, ritmično bobnenje. In na soncu obsijano ulico je stopil pravi slon. Ogromen, veličasten, s počasnimi, a odločnimi koraki je hodil, kot da natančno pozna pot. Ljudje so obstali. Nihče ni razumel, od kod se je vzel — v bližini ni bilo ne cirkusa ne živalskega vrta. V nekaterih očeh se je zrcalil strah, v drugih radovednost, a nihče si ni drznil približati.
Slon je prišel do stare hiše na robu mesta in se nenadoma ustavil. Obrnil je glavo proti verandi, in vsi so zagledali: tam je sedel majhen progast muc. Tanek, komaj stoječ na nogah, je žalostno mijavknil. In potem se je zgodilo nekaj neverjetnega.
Velikan je pokleknil, iztegnil svoj rilec — in muc, kot da je to čakal, je skočil nanj. Ljudje so zajeli sapo. A strah je hitro zamenjalo občudovanje: slon je začel mucka zibati, kot na gugalnici. Muc se je držal s tačkami in glasno predenje je napolnilo zrak. Trenutek kasneje ga je slon nežno vrgel v zrak in ga spretno ujel. Videti je bilo, kot da to počneta že leta.
Od takrat naprej sta se srečevala vsak dan. Vsak večer ob isti uri se je slon pojavil na obrobju mesta, in muc mu je stekel naproti. Skupaj sta se igrala na dvorišču: muc se je povzpel na slonov hrbet in sedel ponosno z dvignjenim repom, kot kapitan na krovu ogromne ladje. Slon pa je previdno hodil, kot da se boji, da bi poškodoval svojega malega prijatelja. Včasih sta šla k reki: slon ga je škropil z vodo, muc pa je poskakoval in lovil kapljice.
Ljudje so prihajali z vseh koncev mesta, da bi videli ta čudež. Otroci so kričali od veselja, odrasli so snemali videe, starejši so zmajevali z glavo in šepetali: »Kaj takega še ni bilo.« A globoko v sebi je vsak čutil, da se za tem prijateljstvom skriva nekaj več.
In res: čim dlje je trajalo, tem več čudnih stvari so opazili. Slon se je vedno pojavil točno ob sedmih zvečer, kot po urniku. Odšel je po isti poti, izginil v svetlobi sončnega zahoda. Včasih se je njegova koža svetlikala z rahlim kovinskim sijajem, okoli vratu pa je imel široko usnjeno ovratnico, podobno cirkuški.
Nekega večera se je množica spet zbrala pri stari hiši. Slon in muc sta se igrala kot vedno. A nenadoma se je velikan ustavil. Njegove velike, žalostne oči so obstale na malem prijatelju. Previdno si je snel usnjeno ovratnico in jo položil poleg mucka. Ljudje so videli: na kovinski ploščici je bilo vgravirano eno samo besedo — »PRIJATELJ«.
Potem se je slon obrnil in odšel. Tokrat — za vedno. Muc je dolgo sedel poleg ovratnice, žalostno mijavkal, nato pa se ulegel zraven, kot da jo straži.
Meščani so o tem še dolgo govorili. Nekateri so trdili, da je bil slon pobegli cirkuški umetnik, ki je našel tolažbo v prijateljstvu. Drugi so verjeli, da ju je vezala skrivnost, ki sta jo razumela le onadva. A kar je najbolj vznemirjalo vse, je bilo to, da so ponoči, ko je kdo šel mimo stare hiše, iz teme zaslišali težke, odmevajoče korake — in tih mačji odgovor.
