Hiša se je prebujala počasi.
Najprej — zvok grelnika za vodo. Potem — klikanje stikal. Nato — otroški smeh, podoben ptici, ki se še uči leteti.
In nekje vmes — May, velika zlata psica, ki je že osem let živela v hiši in vse poznala bolje kot kdorkoli drug.
Oči je odpirala prej kot budilke.
Tiho je hodila po hodniku, preverjala — ali otrok diha, ali odeja ni zdrsnila.
Potem je sedla zraven, kot stražarka pri vratih spanja.
Mama je pogosto rekla s toplim nasmehom:
— Če ne bi bilo nje, bi verjetno že znorela.
May je bila resnično varuška. Samo brez besed.
Znala je začutiti — kdaj bo otrok zajokal, kdaj ima vročino, kdaj mora le položiti glavo v njeno naročje — in vse mine.
Nekoč pozimi, ko je snežna nevihta pela okoli hiše, je otrok zbolel. Temperatura je naraščala, mati je tekala med lekarno in termometrom, May pa ni odšla od njega.
Ponoči, ko je ženska izčrpana zaspala, se je pes nenadoma dvignil in tiho zacvilil, porinil z gobcem vrata.
Popeljal jo je do posteljice. Deček je težko dihal.
Rešilci so prišli pravočasno. Zdravniki so kasneje rekli: še malo — in bilo bi prepozno.
Od takrat mama vsako jutro poboža May po glavi in zašepeta:
— Hvala, varuška.
A nekoč, nekaj let kasneje, ko je bil fant že šolar, je vprašal:
— Mami, kako je May vedela, da sem bolan?
Ženska se je nasmehnila, a ni odgovorila. Ker nihče ni vedel.
Ne veterinarji, ne zdravniki, niti ona sama.
Morda tako deluje ljubezen — začuti vse, še preden razum zmore doumeti.
