Na münchenskem letališču je bil navaden dan. Vrsta za varnostni pregled se je premikala počasi; ljudje so zehali, polagali kovčke na trak in preverjali potne liste. Vse je potekalo mirno, dokler ni k okvirju pristopila starejša ženska — nizka, v sivem plašču in z lepo zavezano ruto. Na obrazu utrujenost, v očeh pa mehak, skoraj otroški mir.
— Samo hrana za hčer, — je tiho rekla uradniku v angleščini z rahlim naglasom, ko je svoj stari kovček položila na trak.
Ko je kovček šel skozi rentgen, se je operater namrščil. V notranjosti so se kazale pravilne črte, kot obrisi neke konstrukcije. Niso bile pločevinke ali embalaže. Uradnik je zahteval, naj trak ustavijo. Na zaslonu — zbita oblika, preveč simetrična in preostra, da bi bila zgolj hrana.
Žensko so prosili, naj počaka. Opazno je postala nervozna; prsti so se ji tresli, a glas je ostal miren:
— Prisahnem, tam ni nič prepovedanega. Samo hrana, — je ponovila.
Poklicali so vodjo izmene. Pristopil je in jo prosil, naj odpre kovček. Ključavnica je kliknila, pokrov se je počasi dvignil.
Notri je res ležala hrana — skrbno zloženi paketi, pločevinke, kruh. A pod njimi — plast trpežne tkanine, in pod tkanino nekaj, zavito v staro rjuho. Ko je uradnik privzdignil rob, je po dvorani završalo. Ni bilo kovina, ne orožje — nekaj drugega.
Pred njimi se je pokazal predmet, ki je najbolj spominjal na del starodavnega kipa. Kamnit fragment z izrezljanimi vzorci in podobami, potemnel od časa. Ženska je tiho sedla na stol.
— To… to je moj mož, — je zašepetala. — Bil je arheolog. Pred tridesetimi leti je umrl na izkopavanjih. Nikoli nismo mogli vrniti vsega, kar je našel. Nesem njegovo najdbo domov. To je edino, kar je od njega ostalo.
Uradniki so si izmenjali poglede. Pregled je trajal skoraj uro. Nobenih znakov tihotapljenja, nič nezakonitega. Le starodaven kamen, star po mnenju strokovnjakov več kot tri tisoč let.
Spustili so jo naprej. Preden je odšla, se je ustavila pri uradniku, ki je prvi opazil »čudno obliko«, in rekla:
— Včasih stvari, ki delujejo sumljivo, preprosto varujejo nečijo ljubezen.
Ko je odšla, je uradnik še dolgo gledal v rentgenski zaslon, kjer je v sivkasti svetlobi še vedno žarel obris tistega istega kovčka. In ta oblika se mu ni zdela več strašljiva, temveč — presenetljivo človeška.
