Savana je trepetala od vročine. Zrak je bil gost, težak kot med, zemlja pa je dišala po prahu in soncu.
Levinja je ležala v senci akacije, napol zaspana, poslušala, kako se njen mladič igra v bližini — prevrača v travi, lovi svoj rep, tiho rjove, kot bi poskušal posnemati odrasle.
Leno je dvignila glavo, ga pogledala in spet zatisnila oči.
Vse je bilo mirno.
Preveč mirno.
Ptice so utihnile.
Tudi veter je obstal.
Levinja se je vzravnala, napela ušesa. In potem je zagledala — nekaj se je zalesketalo na nebu. Majhna pika, a gibajoča se prehitro. Srebrn blisk — in nato oster, rezek pisk.
Sokol. Ogromen, odrasel, oster kot puščica.
Z višin se je spustil — naravnost proti njenemu mladiču.
Levček je dvignil glavo, in v njegovih očeh se je za trenutek zrcalilo nebo — svetlo, strašljivo, drveče proti njemu.
Ni razmišljala. Skočila je. Telo je vedelo, kaj mora narediti.
Prahu je butnilo v zrak, kremplji so opraskali zemljo.
V zadnjem trenutku ga je pokrila s svojim telesom.
Zrak je eksplodiral v zvoku — krila, krik, sonce, prah.
Sokol je zadel — ne mladiča, ampak njo.
Kremplji so razprli njeno ramo, koža je pekla.
Zarjula je — ne od bolečine, temveč od besa.
Z enim udarcem jo je pahnila proč.
Padel je v travo, razprostrl krila, nekajkrat zamahnil — in odletel, kot senca, ki izgine v svetlobi.
Levinja je težko dihala, mladiča tesno stisnjenega ob sebi.
Bil je živ.
Njegovo srce je divje utripalo pod njeno taco.
Polizala ga je med ušesi.
— Vse je dobro, — kot bi rekla.
In potem — zvok.
Šibek, hripav, izza grma.
Pozorno je dvignila glavo.
V visoki travi se je nekaj premaknilo.
Najprej je pomislila — še en plenilec.
A potem ga je videla: drugega sokola.
Majhen. Mlad. Komaj operjen.
Ležal je, nemočno mahal s krili in tiho, proseče cvilil.
Levinja je otrpnila.
Veter je rahlo premaknil travo.
Vse se je za trenutek ustavilo.
Pogledala ga je — in razumela.
Tisti prvi sokol ni napadel.
Ščitil je.
Le poskušal je vzeti nazaj svojega mladiča, ki je padel iz gnezda.
Levinja je globoko vdihnila.
Nekaj v njej se je zgrčilo — bolečina, razumevanje, spomin.
To čudno ogledalo, ki ga je postavila narava.
Obrnila se je k svojemu mladiču, ga potegnila bliže in pogledala proti nebu.
Tam, kjer je sokol izginil, so zdaj plavali oblaki — počasi, mirno, kot da se nič ni zgodilo.
Včasih mati ščiti.
Včasih izgubi.
In samo tisti, ki je resnično ljubil, ve, da med tem ni razlike.
