Praznovanje je trajalo že nekaj ur. Glasba, smeh, trkanje kozarcev.
Harold je sedel ob strani, pri oknu. Na njegovem suknjiču bela vrtnica, roka mu je drhtela, ko je kozarec dvignil k ustom. Ni vedel, čigavo praznovanje je to, obrazov ni prepoznal, ni razumel, zakaj so vsi tako lepi in srečni.
A čutil je — dan je pomemben.
Včasih je kdo pristopil, rekel nekaj prijaznega, se dotaknil njegove rame. Pokimal je, se nasmehnil, a v sebi čutil praznino — kot sobo, v kateri že dolgo nihče ne živi.
Na odru je stala mladenka v beli obleki. Njeni lasje so sijali kot sončni žarki, roke so se ji tresle od vznemirjenja. Govorila je o ljubezni, o domu, o družini.
Harold jo je opazoval in pomislil: kako lepa je.
Ko je k njemu pristopila ženska srednjih let in mu zašepetala:
— Oče, to je Ellie. Tvoja vnukinja. Danes se poroča.
Se je vljudno nasmehnil, kot da mu ime nič ne pomeni.
— Ellie… kako lepo ime.
Pogledal je skozi okno. Zunaj so svetile lučke, vrt je dišal po jasminu. Vse se je meglilo.
Slišal je glasbo, a ni čutil njenega pomena. Svet je bil zabrisan, kot stara fotografija brez obrazov.
Potem so se začeli plesi. Ljudje so se vrteli, smejali, nekateri jokali. Ellie je šla mimo, obstala.
Sedla je poleg njega, nežno prijela njegovo dlan.
— Hvala, ker si prišel, dedek.
Pogledal jo je.
— Nisem prepričan… da sem tu prav, — je rekel tiho.
— Si, — se je nasmehnila. — Vedno si bil z mano.
Njen glas je bil nežen, znan. Kot melodija iz drugega časa.
In nenadoma — kot blisk svetlobe — se je spomnil:
moker sneg, male rokavičke, deklica, ki ga vleče za roko in se smeje. „Hitreje, dedi! Jaz bom prva doma!“
Toplina. Smeh. Glas.
Znova jo je pogledal — zdaj resnično.
— Ellie… moja mala. —
Oči so se mu zalesketale. — Zrasla si.
Ni odgovorila. Samo naslonila se je nanj.
Čez trenutek je spet odvrnil pogled. Spomini so mu spet spolzeli — hitro, kot voda med prsti.
A ta trenutek je zadostoval.
Zapomnil si je: belo obleko, svetlobo in njen glas — ki je zvenel, kot da ga kliče domov.
