Ivan je več let delal v nočni izmeni na glavni železniški postaji. Mislil je, da ga nič več ne more presenetiti. Pozabljeni dežniki, izgubljene igrače, denarnice, ki so ostale na klopeh – vse to je že videl.
Toda tisti večer je bilo nekaj drugače.
Blizu perona 7 je stala kovčka. Stara, obrabljena, z lepilnim trakom prelepljenim ročajem. Tri ure so potniki prihajali in odhajali, vendar se nihče ni približal kovčki.
Ivan je zaklical:
„Čigava je ta torba?“
Tišina.
Poklical je svojega nadzornika po radiu. „Imamo neprevzeto prtljago.“
„Sledite protokolu,“ je odgovoril glas.
Ivan se je sklonil in previdno dotaknil kovčka. Bil je težji, kot je izgledal. In … topel? V trebuhu se mu je stisnilo.
»Verjetno hrana,« je zamrmlal, čeprav so mu roke drgetale.
Odprl je kovček. Zavreščal je.
Notri ni bilo hrane. Ni bilo oblačil. Ni bilo denarja.
Na vrhu je ležala otroška igrača – medvedek. Njegova dlaka je bila ožgana, eno gumbasto oko je manjkalo. In pod njim …
Ivanovo srce se je ustavilo.
Na njej je bilo na desetine potnih listov, lepo zloženih. Vsi z različnimi imeni, različnimi obrazi. Vendar je imel vsak od njih enak datum rojstva.
Radio je zašumel. »Poročaj, Ivan, kaj je notri?«
Toda Ivan ni mogel spregovoriti. Njegov pogled je bil pritrjen na zadnji potni list v kupu.
Na njem je bilo njegovo ime. Njegova fotografija.
In datum izdaje je bil jutri.
