Na dvorišču stare hiše je bilo vedno slišati lajež. Podnevi, ponoči, pozimi, poleti — kot da psi nikoli ne utihnejo. Stanovalci so se pritoževali pri občini, policiji, upravniku — „ta starec s svojimi psi nas spravlja ob pamet.“
Ime mu je bilo Oliver. Majhna hiša na obrobju mesta, oluščena barva, ograja, za katero so se premikali repi. Nihče ni hodil k njemu — zaradi vonja, hrupa in nenehnih vreč pasje hrane, ki jih je nosil iz trgovine. Zdelo se je, da nima družine, prijateljev — le pse.
Nekega dne so sosedje poklicali komisijo — preveriti, ali živali morda trpi. Ko je Oliver odprl vrata, so vsi onemeli. Notri je bilo čisto, po tleh stare odeje, okoli njega pa deset psov — različnih, hromih, slepih, a srečnih.
— Je to zavetišče? — je vprašala mlada ženska iz komisije.
— Ne, — je odgovoril tiho. — To so tisti, ki jih nihče ni hotel.
Povedal je, da je bil nekoč veterinar. Po ženini smrti ni mogel več zdraviti — pretežko je bilo. A nekega dne je domov prinesel zapuščenega psa. Potem še enega. In še enega.
— Ko slišim, kako dihajo ob meni, — se je nasmehnil, — hiša ni več tako prazna.
Od takrat ni bilo več pritožb. Ljudje so začeli nositi hrano, pomagali čistiti dvorišče, otroci so prihajali igrat s psi. Lajanje je ostalo — a zdaj je bilo to lajanje hvaležnosti in ljubezni.
