Spominjam se tistega dne – jasnega, skoraj brezvetrnega, z vonjem svežega kruha iz sosednje pekarne.
Sonce je sijalo skozi steklene vitrine supermarketa in se odbijalo od poliranega poda, kjer so kolesa njenega vozička puščala komaj opazne sledi.
Anna se je vedno nasmehnila blagajničarkam, tudi če je niso opazile.
Živela je sama in ta trgovina je bila zanjo kot kratko potovanje v svet živih.
Tisti dan je kupila le nekaj stvari – mleko, jabolka in vrečko hrane za mačka.
Stojal sem za njo v vrsti in videl, kako je spretno prislonila telefon k terminalu in se zahvalila prodajalkam.
A nenadoma – signal.
Varnostnik, mlad fant v uniformi, je stopil k njej in ji nekaj rekel.
Nisem razumel, a nasmeh je v trenutku izginil z njenega obraza.
»Pozabili ste plačati čokolado,« je rekel.
»Kakšno čokolado?« je zmedeno vprašala.
In takrat je iz njene torbe vzel ploščico – lepo zapakirano, neodprto.
Anna je pobledela.
»To ni moje. Nisem ga vzela.«
Ljudje okoli nje so zamrli.
Nekdo je zašepetal: »Vsi tako pravijo.«
Blagajničarka se je obrnila stran in se pretvarjala, da preverja račun.
Videl sem, kako je varnostnik poklical upravnika, kako v njihovih pogledih ni bilo zlonamernosti – samo navada.
Zanje je bila že kriva.
Anna je poskušala pojasniti, da je morda nekdo to dal v njeno vrečko, medtem ko je jemala izdelke s spodnje police.
A besede so se izgubile v zraku – nihče ni poslušal.
Tresla se je, se držala za kolesa, kot da poskuša ohraniti ravnotežje v svetu, kjer je izginilo.
Policija je prišla hitro.
Dva človeka v uniformah, kratka vprašanja, hladen pogled.
Nista kričala, a v njunih glasovih je bilo tisto »vse nam je jasno«.
Jokala je tiho, kot da se opravičuje za to, da obstaja.
Videl sem, kako so jo peljali čez dvorano.
Ljudje so se umikali, kot pred nečim neprijetnim.
Gledala je naprej – naravnost, mirno, z neko utrujeno ponosnostjo.
Šele ko so kolesa odpeljala mimo, sem na tleh opazil bleščečo embalažo – točno takšno ploščico čokolade, ki je zdrsnila pod regal.
Pobral sem jo.
A ko sem se obrnil, so Anno že odpeljali.
