Vročina je bila neznosna.
Marija je hodila domov po makadamski cesti, v roki je držala vrečko z živili, na obrazu utrujenost in pot.
Dan je bil dolg, poln petja čričkov, in sanjala je le o prhi in senci.
A pri ovinku je zagledala tanko črno črto.
Mislila je, da je veja — dokler se ni premaknila.
Majhna kača.
Suha, opečena, očitno izmučena.
Plazila se je počasi, kot da bi jo vsak centimeter bolel.
Marija nikoli ni marala kač, a takrat ji je bilo žal.
Našla je palico, jo previdno porinila na rob ceste.
Potem je slekla rokavico, jo prijela — vroče, gladko, živo telo.
Odnesla jo je v senco in v pokrovček nalila malo vode.
Minuto je le stala tam.
Kača, kot da bi začutila hlad, je dvignila glavo, se nekajkrat premaknila in izginila v travi.
Marija se je nasmehnila in odšla domov.
Čez nekaj dni je že pozabila.
A ponoči se je zbudila.
Tišina, le šibka svetloba svetilke zunaj in šelestenje.
Tanko, tiho — kot da se nekaj premika po rjuhi.
Dvignila se je, prisluhnila — in zvok se je ponovil.
Zelo blizu.
Počasi je spustila roko — in pod dlanjo začutila gibanje.
Kriknila je, odgrnila odejo.
Na beli rjuhi se je zvijala kača — tista ista, le večja.
Gladka, sijoča, mirna.
Marija je otrpnila.
Ni sikala, ni napadala — le ležala je, zvita v obroč.
Kot da ni prišla prestrašit.
Z drhtečimi rokami je odprla okno in jo z blazino nežno potisnila ven.
Kača je pokorno zdrsnila čez okensko polico in izginila v temo vrta.
Zjutraj je Marija pri pragu našla majhno kačjo kožo.
Svežo.
In ni začutila strahu —
temveč čuden občutek, kot da se ji je nekdo zahvalil.
