Morje je grmelo, kot da diha. Zrak je bil gost, težak, dišal je po železu in soli. Emma je hodila po mokrem pesku, kamero držala pod jakno. Veter jo je udarjal s strani, valovi so ji lizali čevlje, nebo pa se je zdelo prenizko — kot da jo želi potisniti k tlom.
Vedela je, da se bo nevihta začela čez deset minut. Prav to jo je vleklo.
Popolna fotografija ne nastane v miru, — ji je nekoč rekel oče. Bil je fotograf, vedno je šel tja, kamor se je drugi bali.
Emma je stisnila pašček kamere, kot bi držala njegovo roko.
Dež je udaril nenadoma. Najprej nekaj kapljic, nato zid vode. Veter ji je strgal kapuco, lasje so se prilepili na obraz. Komaj je videla, kam gre, a je vedela: mora priti do konca pomola. Tja, kjer stoji svetilnik — bel, trmast, v samem središču nevihte.
Vsak korak je bil boj. Prsti so ji otrpnili, objektiv je bil prekrit s kapljami. Brisala ga je z rokavom — zaman, a vztrajno.
— Samo en posnetek, — je zašepetala. — Eden, zaradi njega.
Klik. Blisk. Strela je razklala nebo, vse je postalo belo.
Val jo je zadel, vrgel jo je na tla. Koleno jo je zabolelo, kamera je udarila ob beton.
Bolečina jo je prebodla, a je vstala — kot da telo ni poslušalo, ampak nekaj v njej je ukazalo: še enkrat.
In pritisnila je sprožilec znova. Na slepo, v temo.
Ko je bilo konec, je nebo postalo sivo, utrujeno. Morje se je umirilo, pena se je valila po pesku. Emma je prišla do avtomobila, premočena do kosti. V notranjosti je dišalo po soli in plastiki. Vklopila je kamero.
Zaslon je utripnil. Prvi posnetek — bel madež. Drugi — tema in zabrisan horizont.
Tretji… ni kazal ničesar. Ne svetilnika, ne morja. Samo odsev — njen obraz v objektivu, popačen s kapljico vode.
Odbleski, oči, dih na steklu.
Obstala je. Nastala je tišina.
To ni bila fotografija nevihte.
To je bila fotografija tiste, ki je šla skozenj.
Emma je pogledala skozi okno — proti morju, spet mirnemu, kot da nevihte nikoli ni bilo.
— Hvala, — je rekla tiho, ne morju — njemu je bilo vseeno — ampak sebi.
Tokrat je bil posnetek popoln. Samo ne tak, kot ga je načrtovala.
