Odšel je k prijateljem na jug.
Rekel je, da »mora spremeniti okolje.«
Pustil je nosečo ženo in taščo na vasi.
»Saj bosta sami zmogli,« je rekel in zamahnil z roko, ne da bi se ozrl.
Ona ni ugovarjala.
Samo tiho je prikimala.
Vsak dan je zgodaj vstajala, hodila po rosi na vrt — pleti, ruvati, izkopavati korenje, ki je tisto leto lepo obrodilo.
Trebuh jo je vlekel, hrbet jo je bolel, a se ni pritoževala.
Tudi ko je soseda Marjana rekla:
— »Noseča ne bi smela kopati, on pa se gotovo sonči na plaži.«
Je tiho odgovorila:
— »Naj počiva.«
A v očeh je imela tisti utrujen pogled, kot da je že vse razumela.
Tisti dan je bilo vroče že zjutraj.
Zrak je drhtel, prah se je lepil na kožo.
Ona in mati sta celo dopoldne pobirali korenje.
Korenje veliko, oranžno, roke blatne, lasje prilepljeni na vrat.
Molčali sta — izčrpani.
Opoldne se je nebo stemnilo.
Nevihta je prihajala hitro.
Mati je rekla:
— »Pojdiva noter, dovolj je.«
A ona je hotela dokončati zadnje vrste.
Ko so padle prve kaplje dežja, se je sklonila po zadnji šop korenja — in začutila gibanje.
Iz trave med gredami je zdrsnila gadka.
Temna, debela, sijoča.
Zakričala je, odskočila — a prepozno.
Ugriz je prišel naravnost v zapestje.
Krik je pretrgal zrak.
Mati je spustila vedro in stekla k njej.
Sosedje so pritekli na glas — in videli, kako noseča ženska leži na tleh, roka že otekla, ustnice pobledene.
Marko, sosed, ni okleval.
Zagrabil je pas, ga zategnil nad ugrizom, se sklonil in začel sesati strup, ga pljuval v travo in tiho šepetal:
— »Zdrži, zdrži, draga, zdrži.«
Mati je jokala, kričala, naj kdo pokliče rešilca.
Eden od sosedov je stal z lopato, kača pa se je še vedno zvijala v bližini.
Po dvajsetih minutah je prispel reševalni avto.
Komaj je še dihala.
Marko ji ni izpustil roke vse do vrat bolnišnice.
Preživela je.
In otrok tudi.
Ko se je mož vrnil z dopusta, porjavel, z novo srajco in nasmeškom — ji ni bilo več mar.
Ležala je v postelji, poleg nje mati in Marko.
Tisti, ki je bil ob njej, ko je bila smrt že za njenim hrbtom.
Ni rekla ničesar.
Samo snela je prstan in ga položila na okensko polico.
— »Veš,« je tiho rekla, »ti si počival, mene pa je rešil tuj moški.«
