Dan je bil sončen, čist kot bel list pred prvo vrstico. Po dvorišču so tekali otroci, nekdo se je smejal pri mizi, kjer so cingljali krožniki, nekdo je iz hiše nosil vroče pite.
Vonj po kruhu in pokošeni travi se je mešal z glasbo in nežnim zvokom kozarcev.
Vse je bilo kot v filmu, kjer je tudi prah v zraku zlat.
Nevesta je stala pri vratih, bleščeče bela, kot bi bila izrezljana iz svetlobe. Na glavi venček iz plavice, na ustnicah drhteč nasmeh.
Ženin poleg nje, samozavesten, srečen.
Za njima — cela vas, glasna, domača, z obrazi, ki so se poznali od otroštva.
In nenadoma — šelestenje, tiho meketanje. Izza stare ograje je prišel on — siv, z rogovjem, potemnelim od časa, stari Darjin kozel.
Hodil je počasi, kot bi vedel, da so zdaj vsi pogledi namenjeni njemu. Ljudje so se zasmejali. Nekdo je zaklical: »Poglejte, spet je prišel!«
A nihče ga ni pregnal. Nikoli ga niso.
Prišel je bližje, ustavil se pred nevesto. Med njima sonce, vonj po jabolkih in tišina.
Nevesta se je nenadoma nehala smehljati. Njene oči so se zalesketale, kot bi se spomnila — večera, otroštva, očeta z delavskimi rokami in tega kozla ob njem.
Kozel je naredil korak, nato še enega. Nevesta je pokleknila. Bela obleka je rahlo zadrsela po tleh, veter je dvignil rob kot jadro. Objela ga je okoli vratu, tiho, kot bi se bala prebuditi spomin. In nihče ni spregovoril.
Tudi glasba je potihnila sama od sebe.
Potem je nekdo zajokal.
Nekdo si je snel klobuk. Stari Darjin kozel je stal tam, dihal, gledal — naravnost v oči dekletu, ki je postalo ženska.
V tem pogledu je bilo vse: nežnost, slovo, spomin.
Kasneje so govorili, da je prišel od daleč. Da ga na pašniku že dolgo niso videli.
In da se je prav danes, na dan njene poroke, pojavil.
Nihče ni vedel zakaj. A vsi so čutili — tako je moralo biti.
Ko je sonce zašlo za ograjo, se je obrnil in odšel. Tiho, počasi, brez pogleda nazaj.
In nevesta ga je gledala, dokler se ni raztopil v zlati svetlobi.
Potem so bili plesi tišji.
Smeh mehkejši.
Zrak čistejši.
Kot da ta dan ni bil več samo praznik,
temveč nekaj več — slovo in začetek hkrati.
Še dolgo so govorili,
da se je tisti trenutek tudi čas ustavil,
da bi si zapomnil, kako je en star kozel postal najpomembnejši gost na poroki.
