Ko se je Ben tistega jutra zbudil, je bila hiša nenavadno tiha.
Ob njegovi postelji je zevalo prazno mesto, kjer je vedno spal Marley — rjav pes z bistrimi očmi, ki je rad položil glavo na njegove noge.
Vrtna vrata so bila priprta. Mama je rekla, da jih je morda kdo pozabil zapreti.
Celi dan sta ga iskala — po ulicah, parku, z razglasi na drevesih.
Benu se je grlo stiskalo, komaj je mogel govoriti.
Z flomastrom je narisal Marleyjev obraz in nalepil risbe po soseski.
Zvečer je sedel pri ograji in čakal, dokler se nebo ni obarvalo vijolično.
Minil je teden. Upanje je skoraj izginilo.
Potem je mama zaklicala:
— Ben, hitro pridi!
Marley je stal pri ograji. Umazan, utrujen, a z repom, ki je veselo mahal, kot da se ni nič zgodilo.
Ben je stekel k njemu, ga objel — in takrat opazil: na ovratnici je bil privezan kos papirja.
Roka se mu je tresla, ko ga je razgrnil.
Na strgani strani iz zvezka je bilo z otroško pisavo zapisano:
„Našel sem ga pri trgovini.
Peljal me je domov, ko mi je bilo slabo.
Hvala za takega prijatelja.“
Spodaj je pisalo: Lukas, 8 let.
Ben je dolgo sedel in gledal v sporočilo.
Marley je glavo položil na njegove kolena, mama pa si je potiho obrisala solze.
Včasih je dovolj, da si preprosto tam za nekoga —
tudi če si le pes.
