Zavedel se je v gostem dimu, sredi pepela in zvitega kovina. Zrak je bil vroč in grenak, kot da bi mesto pogorelo od znotraj. Spomnil se je le bliska — slepečega kot strela — in grmenja, ki je raztrgalo nebo. Zdaj je okoli ležala tišina. Ne živa — tista, ki pride šele po katastrofi.
Počasi se je dvignil, vsak gib ga je bolel. Okoli so ležali ostanki hiš, koščki sten, in v zraku je visel vonj po dimu, kot da se je zemlja sama ožgala. Nekje v daljavi je počilo steklo, in v tej praznini je zaslišal — tih, zadušen jok.
Šel je proti zvoku, spotikajoč se, oprijemajoč se ruševin. Med dvema betonskima ploščama je zagledal dečka. Majhen, star okoli osem let, v prašnih oblačilih, z praskami po obrazu. V rokah je držal plišastega medvedka brez tačke. Ni kričal — samo gledal. Preveč mirno za otroka, ki je preživel pekel.
— Hej, — rekel je moški tiho, — vse bo v redu. Rešil te bom.
Deček je dvignil pogled in mirno rekel: — Ne odidite. Vem, kdo je to storil.
Te besede so ga zadele močneje kot sam eksplozija. Pokleknil je k njemu. Deček je govoril počasi, premišljeno. — Prihajal je k nam. Pogovarjal se je z mamo. Rekel je, da bo kmalu prišla svetloba, ki bo vse prestrašila. In da bodo po njej ostali le „čisti“. — Utišal se je, kot da se spominja. — Delal je tam, na postaji.
Moški je razumel, o kateri postaji govori. Tisti, kjer se je po govoricah vse začelo. Srce se mu je stisnilo. Iz žepa je vzel satelitsko radijsko postajo, ki jo je našel med ruševinami, in vključil kanal reševalcev. Pridušeni glasovi so odgovorili skoraj takoj.
— Našel sem otroka. Pravi, da ve, kdo je povzročil eksplozijo, — je rekel hripavo.
V etru je nastala tišina. Nato je glas častnika rekel: — Ostanite tam. Prihajamo.
Dolgo sta čakala. Sedela sta na tleh med pepelom, grela sta se ob ostankih ognja. Deček je tiho pripovedoval — o moškem v sivem plašču, ki je hodil k njim, o čudnih pogovorih, o besedah: “Ko se bo vse končalo, bom začel znova.” Moški je poslušal in čutil, kako se vsaka beseda spreminja v dokaz.
Ko so jih reševalci našli, je deček sam pokazal pot. Vedel je, kje ta človek živi. Poznal je njegovo ime. Vedel je, kje skriva ključe laboratorija. Hodili so skozi porušeno mesto, dokler niso prišli do podzemnega kompleksa, kjer se je vse začelo. Tam, med pepelom in stroji, je še vedno gorela svetloba.
Moški je stal zraven, ko so ga pripeljali ven. Tisti človek — tisti, ki je pritisnil gumb. Ni se upiral, le tiho je rekel: “Hotel sem, da vidijo, da se svet lahko očisti.”
Deček ga je pogledal naravnost, brez strahu, in dejal: “Samo uničili ste to, česar niste razumeli.”
V tistem trenutku je moški spoznal, da ni rešil le otroka. Rešil je resnico. In morda je bila edina svetloba, ki je še ostala v tem svetu, tista, ki je gorela v dečkovih očeh — sredi ruševin — živa, trmasta, resnična.
