Dež je pravkar ponehal. Zrak je dišal po mokrem betonu in kovu, luže so odbijale medlo svetlobo iz izložb. Nora je hodila počasi, z ovratnikom dvignjenim in torbo stisnjeno ob bok. Dan je bil dolg — delo, lekarna, tramvaj, ista pot, kot stara pesem, ki je ne želiš več slišati.
Korakov ni slišala. Samo kratko »hej« — in sunek.
Pas ji je ušel iz roke, torba je poletela, telo je zabolelo. Mladenič s kapuco je že tekel naprej, drsel po asfaltu kot po ledu.
Prvo, kar je začutila, ni bil strah. Jeza.
Ne nanj — nase. Zaradi vseh tistih dni, ko je molčala, popustila, dovolila, da ji vzamejo. Nekaj v njej je počilo in stekla je za njim.
Petke so drsele, dih se ji je lomil, srce ji je razbijalo v sencih. Ulica je bila ozka, v temi je šumel žleb. Fant se je obrnil, a prepozno — ujela ga je. Z obema rokama je zagrabila pas, z nepričakovano močjo.
On je potegnil — ona udarila. Kratko, nerodno, a natančno.
Oba sta padla. On je zaklel, zamahnil, a ona ni odnehala. Roke so se ji tresle, a ni spustila.
— Spusti že, nora! — je zavpil.
— Ne, — je hrapavo rekla. — To je moje.
Potisnil jo je proč, a ona je znova zgrabila torbo, sunkovito jo potegnila k sebi. Tkanina je počila, pas se je strgal. Tat je obstal, osuplo. Nora se je dvignila, blatna, mokra, a s torbo v rokah.
Mimo je peljal avto, žarometi so osvetlili oba — ona je stala vzravnano, težko dihajoča, on pa s sklonjeno glavo. Pogledal jo je, kot človeka, ki ga ni smel srečati. Potem je pljunil, zaklel in zbežal.
Nora je še dolgo stala v ulici. Dež je spet začel rositi. Odprla je torbo — vse je bilo na mestu: denarnica, ključi, tablete, telefon.
In majhna otroška jakna — obledela, z zašitim rokavom. Mokra, a cela. Vzela jo je v roke, stisnila med prsti in vdihnila vonj — skoraj zbledel, a znan: milo in jagodni šampon.
Na podlogi je bilo izvezeno ime: Sophie.
Gledala ga je in čas se je ustavil. Oči so se ji napolnile, a ne s solzami — z nečim gostim, težkim, kar ne steče ven.
— Obljubila sem, da ti nikoli več ne bom dovolila, da te kdo vzame, — je zašepetala.
Z bližnje ulice se je slišal smeh najstnikov, zaviranje, lajež psa. Svet je tekel naprej. A zanjo to nenadoma ni bilo več pomembno.
Domov je hodila počasi, torbo je stiskala ob prsih, kot da se ji je srce vrnilo tja, kamor spada.
Zjutraj, pred ogledalom, je zagledala modrico na licu. S prstom se je je dotaknila in se nasmehnila.
— No, Sophie, — je rekla tiho. — Zdi se, da mama še vedno zna udariti nazaj.
In prvič po dolgem času se ni hotela odvrniti od svojega odseva.
