Prvič je to opazil zjutraj.
Pes — Ben, mešanec, pameten in nežen, z očmi barve jantarja — je stal pri vratih, posut z rožnatimi madeži.
Na smrčku, na boku, celo na repu.
Kot da ga je nekdo spremenil v živo sliko.
Nasmehnil se je. Pomislil — otroci.
Umil ga je s cevjo in pozabil.
Čez teden dni — spet.
Tokrat je imel Ben zelena ušesa. Na boku pa je pisalo: »PARKIRIŠČE«.
Tom se je namrščil.
Sprehajal se je po ulici, opazoval dvorišča, a vse je bilo mirno.
Sosedje so se šalili:
— Mogoče imaš novega umetnika v soseski?
Nasmehnil se je, a v njem je že raslo nelagodje.
Nekdo mu je hotel nekaj sporočiti.
Tretjič je vse razumel.
Ben je prišel z modrimi madeži in puščico na hrbtu. Pod njo, z nerodnimi črkami: »NE PARKIRAJ TU.«
Tom se je ustavil.
Spomnil se je — prav tam, pri starem hrastu, je nekajkrat parkiral avto.
Pred posestjo gospoda Hughesa — starega, samotnega moža, ki se je vedno pritoževal, da mu zapirajo izhod.
Zvečer je Tom stopil do njega.
Ne jezen — le utrujen.
Gospod Hughes je sedel na klopi, popravljal stol in brez da bi dvignil pogled, rekel:
— Napisal sem znak. Nihče ga ne vidi. Mogoče pa opazijo psa.
Tom je molčal.
Veter je šelestel skozi liste, nekje je kapljala voda.
Ben je sedel poleg njega in položil glavo na njegova kolena.
— No, — je vzdihnil starec, — verjetno sem pretiraval. Dober pes je. Samota je težka. Če se ne pritožujem, kot da me ni.
Tom je pokimal. Brez zamer, brez besed.
Od takrat je parkiral dlje in gospodu Hughesu vsako jutro prinesel kavo in svež kruh.
Ben je veselo tekal med njima, čist, zadovoljen, z novim pisanih ovratnikom —
tistim, ki mu ga je nekoč podaril starec.
