Aleksej je bil poštar že več kot dvajset let.
Vsak dan je prehodil kilometre in raznašal pisma in pakete.
Na njegovi poti je bil star dvoriščni prostor, kjer je živel potepuški pes — velik, z žalostnimi očmi in razmršeno dlako.
Sprva ga je opazoval le od daleč.
Potem mu je začel nositi koščke kruha, klobaso, včasih celo malo pečenega mesa od doma.
Pes je jedel tiho, hvaležno mahal z repom, a se mu ni približal.
Tako je bilo več tednov.
Nekega dne, ko je Aleksej hodil po svoji običajni poti, psa ni bilo.
Ustavil se je — kot da bi nekaj manjkalo.
Nato je izza vogala zaslišal tiho cviljenje.
Pes je stal na koncu ulice in ga gledal naravnost v oči.
Aleksej se mu je približal, toda pes se je obrnil in stekel naprej, občasno se ozrl — kot da ga vabi.
Zmeden mu je sledil.
Pes ga je vodil vedno dlje — skozi dvorišča, po blatni poti, do stare zapuščene hiše za parkom.
Tam, za napol podrto ograjo, se je ustavil in zalajal.
Aleksej je zaslišal šibek jok otroka.
Pohitel je proti zvoku — in v stari lopi, pod kupom desk, zagledal približno šestletnega dečka.
Bil je prestrašen, a živ.
Kasneje se je izkazalo, da je bil otrok pogrešan že dva dni.
Pes ga je našel prvi in ni odšel, dokler ni pripeljal pomoči.
Ko je bilo vsega konec, Aleksej ni mogel kar oditi.
Vzel je psa domov in mu dal ime — Rex.
Od takrat hodita skupaj: poštar in njegov zvesti prijatelj, ki je nekoč čakal le na kos kruha, a je na koncu rešil življenje.
Zgodba se je hitro razširila po internetu.
Ljudje so pisali, da taki trenutki spominjajo: dobrota, ki prihaja iz srca, se vedno vrne.
