Opoldne je bilo jasno in zlato.
Reka je sijala kot ogledalo, v katerem sta se zrcalila nebo in bela obleka, ki je počasi hodila čez stari most.
Vas se je zbrala ob obali — vsi so hoteli videti, kako bosta šla skupaj, z roko v roki.
Ženin je hodil malo pred njo, previdno vodil nevesto.
Bojal se je pogledati navzdol — deske so stokale pod nogami,
a njen smeh je prebil tišino kot sončni žarek skozi meglo.
Otroci so metali cvetne liste, starci so prikimavali,
harmonikar ob ograji pa je tiho igral znano melodijo.
Zrak je bil poln vonja po bezgu in prazničnem pričakovanju.
Most se je stresel.
Najprej rahlo, kot bi veter zbežal čez vodo.
Potem pa — globoko, kot srce, ki izpusti en utrip.
Ljudje so obstali.
Neka ženska je zakričala.
Zvok pokanja je pretrgal zrak in v istem trenutku se je vse zavrtelo — tančica, rože, deske, roke.
Reka jih je vzela v trenutku.
Bela obleka je zažarela v vodi kot oblak — in izginila.
Na bregu je ostala le tišina, gosta kot dim po požaru.
On se je prvi dvignil iz vode.
Držal jo je za roko, a tok je bil močnejši.
Njegov krik se je dolgo odbijal med trsjem, dokler ni postal le še odmev.
Tisti večer je nad reko gorela luč.
Pravijo — vrnil se je. Sedel na ostanek mostu in prižgal svetilko.
Dolge minute je strmel v vodo, kot bi čakal, da se njen obris dvigne iz globine.
Čez nekaj dni je voda odnesla še zadnje deske.
A vsako jesen, ko megla pade nad reko,
ljudje pravijo, da vidijo — kako po nevidnem mostu hodi nevesta v belem,
poleg nje pa moški, ki drži njeno roko.
Hodita počasi, kot bi sam čas še vedno čakal,
da se ta prehod končno konča.
