Jutro je bilo tiho, spokojno.
Park se je šele prebujal — nekaj sprehajalcev, šelestenje listja, vonj mokre zemlje.
Moški v sivi jakni je stal ob ograji s torbo kruha v roki.
Pogosto je prihajal sem — hranit race, poslušat odmev njihovega kreketa po vodi.
Ribnik je bil temen in globok, v senci starih vrb.
Vrgel je prvi kos kruha in opazoval, kako so se race zbrale.
Voda je valovala, krila so plahutala. Vse je bilo kot vedno.
A potem je opazil nekaj čudnega.
Drobtine na sredini so ostale nedotaknjene.
Race so naenkrat odplavale, kot bi jih nekaj prestrašilo.
Ena je kriknila — in izginila pod vodo.
Ostale so panično odletele.
Moški je stopil bližje in se zazrl v temno gladino.
Krogi so se širili, kot bi se pod površino premikalo nekaj ogromnega.
— Halo… je tam kdo? — je zašepetal.
Nobenega odgovora.
Le tih pljusk.
Potem se je površina vode napihnila kot mehur in nekaj se je začelo dvigovati.
Najprej debel, črn lok — spolzek, sijoč, kot prekrit z oljem.
Potem drugi, še večji.
Moški je odskočil.
Spominjalo je na kačo… a bilo je preveliko.
Debelo kot avtomobilska guma, dolžina je izginila v blato.
Bitje se je počasi gibalo, kot bi se ravno prebudilo.
Črna sluz je kapljala nazaj v vodo, širila vedno večje kroge.
Zrak je napolnil vonj po trohnobi in blatu.
Moški je stopil nazaj, spotaknil se.
Voda se je znova premaknila — senca je drsela proti obali.
Vrečka mu je padla iz roke, kruh se je razsul, kos je padel v vodo —
in v tistem trenutku se je iz globine dvignila temna, mokra glava.
Ujel je le bleščanje črnih oči in počasi odpirajoča se usta,
preden je voda eksplodirala v pljusku.
Blato mu je poškropilo obraz.
Nato tišina.
Stal je brez sape, gledal v črno gladino.
Niti ptice niso pele.
Telefon, ki ga je pustil ob sebi, je še vedno snemal.
Na zadnjem posnetku so se videli valovi —
in pod njimi, za trenutek, obris nečesa ogromnega.
Nekaj, kar zagotovo ni bila kača.
