Včeraj se je zaključila ena najmočnejših zgodb slovenskega športa. Ilka Štuhec je še zadnjič stopila na start kot aktivna tekmovalka in s tem potegnila črto pod kariero, ki je zaznamovala generacijo.
Na progo se ni podala zadržano. Ravno nasprotno. Vozila je tako, kot smo je bili vajeni – brez zavor, odločno, z jasnim ciljem. Čeprav je bil trenutek poln čustev, je ostala zbrana in odpeljala svojo zadnjo vožnjo na visoki ravni. A ko je prečkala ciljno črto, ni mogla več zadrževati vsega, kar se je nabiralo v njej.
Že tik pred startom je bilo drugače kot običajno. Sama je priznala, da občutek ni bil enak kot na drugih tekmah. Namesto rutinskega pozdrava je stopila do svoje ekipe in jih objela. Tam se je prvič zlomila. Tisti objem je povedal več kot besede.
V cilju jo je čakal prizor, ki ga ne pozabiš. Njena ekipa ji je pripravila posebno slovo – šampanjec, rdeča preproga in glasen aplavz. Okoli nje so stali najbližji, mama, trenerji in vsi, ki so bili del njene poti. Vsi skupaj so vedeli, da gledajo konec ene izjemne zgodbe.
Kar je Ilka dosegla, ni naključje. Dvakrat je osvojila naslov svetovne prvakinje v smuku, v svojo zbirko dodala mala kristalna globusa in nanizala 11 zmag v svetovnem pokalu. Rezultati, ki govorijo sami zase.
A tisto, kar ostane, ni samo statistika. Ostane način, kako je smučala. In kako se je poslovila.
