Našla ga je po dežju — drobnega, mokrega, s sprijeto dlako in zmedenimi očmi.
Pod starim zabojnikom pri garažah se je nekaj premaknilo in zamijavkalo — Lucy se je sklonila.
Mucek se je tresel in začutila je, kako ta tresljaj prehaja iz njenih dlani naravnost v srce.
— Pssst, — je zašepetala. — Vse bo v redu. Nikomur ne bom povedala.
Doma je bilo toplo in suho. In prav to jo je plašilo — mama ni prenesla živali v stanovanju.
»Naj živi zunaj, tja spada,« je vedno govorila.
Zato je Lucy sklenila: mucek bo živel na balkonu. Prinesla mu bo škatlo, staro odejo in posodico. Samo dokler ne odraste.
Prve noči so bile najtežje.
Mucek je jokal, mijavkal, iskal toplino. Lucy mu je skrivaj nosila mleko, kos klobase, sedela ob njem in ga božala, dokler ni zaspala.
Ko je veter žvižgal skozi okna, je škatlo pokrila s starim šalom in zašepetala:
— Zdrži, tukaj sem.
Vsak večer je šla na balkon, kot bi šla na skrivni sestanek.
Mama je mislila, da se uči. Oče, da visi na telefonu. Nihče ni vedel, da je za steklom nastal nov svet, kjer eno srce greje drugo.
Sčasoma je mucek postal močnejši.
Ni se več skrival, mijavkal je glasneje, praskal po škatli. In takrat se je začelo najstrašnejše — hrup.
Neko noč je Lucy zbudil zvok korakov. Luč na hodniku, vrata kuhinje so se tiho odprla.
Otrpnila je. Če mama izve — konec je.
A nič se ni zgodilo. Zjutraj je bila posodica prazna.
Naslednji dan spet.
Mislila je, da mucek samo več poje, in mu nalila dvojni delež.
A mleko je izginilo tudi tiste noči, ko sploh ni šla ven.
Zato se je odločila počakati.
Zvečer, ko so vsi spali, se je skrila za zaveso.
Minute so se vlekle.
Potem — mehak sijaj iz kuhinje, šelestenje copat.
Vrata na balkon so tiho zaškripala.
Mama.
V halji, s skodelico v roki. Na obrazu utrujenost, a tudi nežnost.
Postavila je posodico, pokleknila in rekla:
— Pridi, mali. Verjetno si lačen.
Mucek je pritekel ven, se podil okoli njenih nog, in mama se je nasmehnila.
— Ne boj se. Vem, da nisi tukaj po naključju.
Lucy je zadrževala dih, srce ji je razbijalo glasneje kot veter zunaj.
Mama je dvignila pogled, kot da to čuti, a ni rekla nič. Pobožala je mucka, vstala in tiho zaprla vrata.
Zjutraj Lucy ni mogla več molčati.
V naročju je držala mucka in šla v kuhinjo, kjer je mama že kuhala ovseno kašo.
— Mama…
— Da, draga?
— Hotela sem ti povedati… — je zamomljala.
— Ni treba, — je rekla mama tiho. — Že dolgo vem.
In se nasmehnila z nasmehom, v katerem je bilo več ljubezni kot v kateremkoli dovoljenju.
Od takrat je mucek živel v hiši. Ne na balkonu, ne na skrivaj — zares.
Mama ga je klicala »naš mali«, oče je godrnjal, a vsak večer mu je dal kos klobase.
Lucy pa je včasih še vedno vstala ponoči, da bi preverila, ali mu ni hladno.
In vsakič, ko ga je opazovala, kako spi, je pomislila: nekatere skrivnosti se rodijo iz strahu, a končajo z ljubeznijo.
